Zapri
Iskanje

Biblioterapija

Za vas piše:
Tina Osterman
Objava: 16. 10. 2021 / 00:50
Oznake: Knjiga, Mnenja
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 18.10.2021 / 13:34
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Biblioterapija

Biblioterapija
Dr. Tina Osterman je knjižna urednica pri založbi Družina. FOTO: Vid Ponikvar
Na Bledu je bil letos v mesecu septembru kongres založnikov, na katerem smo se pogovarjali o tem, kakšno je stanje na trgu knjig, ali se knjige prodajajo, katere so nove smernice, čemur na koncu sledi neizbežno vprašanje ali: se (še) izplača izdajati knjige? Ali sploh še kdo bere?

Tema letošnjega kongresa je bila Branje = zdravje. Še prav posebej je mojo pozornost pritegnilo predavanje o biblioterapiji. V duhu časa se je govorilo predvsem o tem, da so danes svetovne uspešnice v glavnem s področja t. i. wellnessa oz. knjige za samopomoč ter da je branje izjemnega pomena za razvoj otrokovih možganov in dokazano blagodejno vpliva na psihofizični razvoj. Toda kaj je pravzaprav biblioterapija in čemu je namenjena? 

Takoj sem pobrskala po Wellekovi enciklopediji in našla kar nekaj zanimivih člankov o tej temi. Že 2000 let pr. Kr. so nad oboke knjižnic zapisovali stavke, kot je psychés iatreíon – prostor zdravljenja duše. Ena takšnih je bila na primer knjižnica faraona Ramzesa II. Biblioterapijo oz. zdravljenje z branjem so poznali tudi stari Grki; Aristotelovi spisi so na primer veljali za zdravilo duše. 

V 19. stoletju so zdravniki predpisovali zdravljenje z branjem kot terapijo proti depresiji, tesnobi in žalovanju.

Kaj pa danes, ko se zdi, da je naša duša še toliko bolj razbolela? Se zdravimo z branjem? Kakšnim? Kristjani se premalokrat zavedamo, da imamo najboljšo biblioterapijo, kar jih je mogoče najti: Gospodovo besedo, ki ozdravlja. Bog sam je namreč Logos, je Beseda, ki je postala meso (prim. Jn 1, 1-6). Ali kakor odlično pojasnjuje Guardini: »Uvod v Janezov evangelij pravi, da je v Bogu večna Beseda, 'Logos'. A to hkrati pomeni, da je v njem tisto, kar je govorjeno, in tisti, ki govori, se pravi, govoreči in govorjeni Bog.« Bog se je torej človeku razodel po Besedi. Kristjani so v dveh tisočletjih živeli in mislili v območju tega razodetja. 

Za kristjane to ni zgolj neka zgodovinska stvarnost in zato tudi Sveto pismo ni zgolj književna ali pesniška zvrst, temveč tudi in predvsem zdravljenje, biblioterapija v najširšem pomenu.

Toda ali imamo kristjani danes sploh še kaj bralne kondicije? Nekoč sem prebrala zanimiv zapis, da so v Rusiji filozofa Vladimirja Solovjova v njegovem času brale tudi gospodinje. Tudi če gre le za anekdoto, ostaja nesporno dejstvo, da danes pešamo v bralni in pismeni kulturi, kar potrjuje tudi statistika. Branje je miselni napor, še večja ovira zanj pa je zakrčenost srca in uma, ki je nenehno izpostavljen raznoraznim hipnim dražljajem v obliki informacij. 

Tudi Gospodova beseda terja določen napor ter je lahko tako kot pri angelu z zvitkom iz Razodetja grenka in zato težko prebavljiva, hkrati pa v ustih sladka kot med, tj. preroška, rodovitna (prim. Raz 10, 1-11). Ob takšnem »žvečenju« Besede se bo njena rodovitnost prej ali slej na tak ali drugačen način odrazila tudi v našem življenju.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (42/2021).


Nalaganje
Nazaj na vrh