Zapri
Iskanje

To noč je ne bom videl

Za vas piše:
Ožbej Peterle
Objava: 19. 09. 2021 / 00:30
Oznake: Družba, Mnenja
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 15.09.2021 / 10:44
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

To noč je ne bom videl

To noč je ne bom videl
Avtor komentarja je Ožbej Peterle. FOTO: Osebni arhiv.
V začetku septembra sem bil po dolgem času znova na obisku v Franciji. V najstarejši šampanjski hiši sem predstavljal slovenska vina in potem preživel še nekaj dni v ljubem Parizu, kjer se ob vsakem obisku sprehodim po Père Lachaise in zapravim kak evro v knjigarni Shakespeare and company.

Tokrat mi je v oči padel naslov Why the Germans Do it Better (Zakaj Nemci naredijo stvari bolje). Navihani skušnjavi, da bi v ponosnem glavnem mestu Francije, dvesto metrov od Notre-Dame, kupil knjigo, ki se sprašuje, kako lahko večni rivali Nemci vse počnejo bolje, se seveda nisem mogel upreti.

Avtor v knjigi z različnih vidikov analizira povojno Nemčijo ter išče razloge za njen uspeh. Eno od poglavij ima naslov obnova in spominjanje, kjer poleg materialne obnove in nemškega gospodarskega čudeža analizira tudi kolektivno duhovno obnovo, vezano na nacizem. 

Po njegovem mnenju so se v odnosu do tega procesa trije dogodki najbolj zapisali v nemški spomin: padec na kolena in prošnja za odpuščanje kanclerja Willyja Brandta v Varšavi leta 1970, govor predsednika Richarda von Weizsäckerja iz leta 1985, ko pove, da je bila Nemčija 8. maja 1945 osvobojena, in ameriška miniserija Holokavst.

Miniserijo, v kateri igrata tudi Maryl Streep in James Woods, so predvajali leta 1979. Ogledala si jo je skoraj polovica vseh gospodinjstev, ki so imela televizijske sprejemnike, oziroma več kot 20 milijonov Nemcev. 

V štirih delih pokažejo dve izmišljeni družini, judovsko in krščansko, ter dogodke pred in med vojno, Wannseejsko konferenco in odločitev o t. i. dokončni rešitvi judovskega vprašanja, deportacije, taborišča … Če je bil nacizem do takrat nekaj tujega, točka zunaj, je sedaj prišla ta točka v vsak nemški dom. 

Miniserija je imela izjemen družbeni odmev. V šolah so kupovali projektorje, jo gledali in analizirali, sprožila je nove akademske raziskave, celo v parlamentu so sprejeli zakonodajo, ki je ukinila zastaranje storjenih zločinov.

Kakšen družbeni odmev pa bi imela ekranizacija verjetno najboljšega slovenskega romana 21. stoletja To noč sem jo videl, sem žalostno razmišljal, ko sem izvedel, da pisatelj Drago Jančar temu projektu ni naklonjen. 

Ravno Jančar, ki je s svojimi članki, eseji, knjigami in razstavami eden od največjih motivatorjev slovenske družbene refleksije. Predvsem tudi zaradi tega, ker ne gre za navijaško delo enega ali drugega zgodovinskega spomina, ampak delikatno in prefinjeno govori o osebnih zgodbah, ujetih v zeitgeist.

Kultura mora biti tista, ki nam kaže ogledalo našega početja, ki nas sili v refleksijo in kontemplacijo. Na osebni in družbeni ravni. Življenja mrtvih vedno ostanejo v spominu živečih.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (38/2021). 


Nalaganje
Nazaj na vrh