Zapri
Iskanje

Komentar: Tanker, jadrnice in gumenjaki

Za vas piše:
Ožbej Peterle
Objava: 09. 07. 2021 / 00:30
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 07.07.2021 / 11:58
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Komentar: Tanker, jadrnice in gumenjaki

Komentar: Tanker, jadrnice in gumenjaki
Ožbej Peterle. FOTO: Osebni arhiv.
Avgust 1999. Z družinskim prijateljem Dragom se predčasno vračava s Paga, kjer skupaj dopustujemo že desetletja.

Njemu se je mudilo na vaje v filharmonijo, mene pa so čakali košarkarski treningi. V tisti škodi octavii sem spoznal violinska koncerta Sibeliusa in Čajkovskega, za kar sem mu še danes hvaležen. 

Pred časom je takrat Slovenijo obiskal znameniti Luciano Pavarotti. »Pa kaj je s tem Pavarottijem?« kot mlad nevednež vprašam izkušenega violinista. »Je res tako poseben, kot vsi trdijo?« Drago se nasmehne in reče: »Pavarotti je tanker, vsi ostali solisti so jadrnice in gumenjaki, ki se zaletavajo vanj.« 

Na to anekdoto sem se spomnil, ko nas je prejšnji mesec zapustil dr. Marko Kremžar. Kar je Pavarotti za opero, je zame Kremžar med ljudmi, ki sem jih do sedaj srečal. V primerjavi z njim so vsi ostali jadrnice in gumenjaki.

Vsak pogovor z njim mi je bil neverjeten vir navdiha, zgled intelektualne poštenosti in jasnosti, ki mu v današnjem zrelativiziranem svetu ni bilo para.

Dogodke je osvetlil na način, ki ga nisem zasledil ne med prijatelji in znanci ne v knjigah in časopisih. Uporabljal je izraze, ki so že skoraj izumrli. Resnica, ljubezen do naroda, krepost, naravni red, skupno dobro, sočutje, vzajemnost ... 

Zame je bil izvleček odličnosti in poslednji stik z dediščino predvojne krščanske demokracije na Slovenskem. Bil je tudi zadnji načelnik SLS v izgnanstvu in se je s skupino pravnikov že leta 1984 lotil priprave slovenske ustave. V času osamosvajanja je na lastne stroške prišel v Ljubljano in s svojimi nasveti pomagal Demosovi vladi.

Marko Kremžar je kot razumnik v slovenskem javnem prostoru relativno neznan avtor. Če je zdomska kulturna srenja ob podelitvi Prešernove nagrade Zorku Simčiču v simbolnem smislu dobila tudi institucionalno potrditev in bila znova vključena v slovensko občestvo, to žal ne velja za družboslovce in filozofe, ki so ustvarjali v zamejstvu in zdomstvu. 

Denimo, od triindvajsetih knjig, ki jih je filozof Milan Komar napisal v španščini, nismo prevedli niti polovice. Slavist Rado Lenček, ki je poučeval na znameniti Columbii v New Yorku, je skoraj nepoznan. Koliko nas je slišalo za zamejskega intelektualca Franca Jezo?

Če ste prebrali članek Mateje Ratej v zadnji Sobotni prilogi Dela, ste opazili, da je odpor do zdomskih razumnikov še zelo prisoten, kot da nekako ne sodijo oziroma ne smejo soditi v slovenski intelektualni opus. A zdi se mi, da bo čas pokazal, da si zaslužijo več pozornosti ter da se bomo vedno bolj vračali k njihovim razmišljanjem.

Dragi Marko, hvala Vam za vse! Naj zaključim, kot je on zaključeval elektronska sporočila: Bog Te živi!


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (28/2021). 

Nalaganje
Nazaj na vrh