Zapri
Iskanje

Kje je (bo) Slovenija?

Za vas piše:
Aleš Maver
Objava: 08. 07. 2021 / 00:30
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 08.07.2021 / 06:40
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Kje je (bo) Slovenija?

Kje je (bo) Slovenija?
Avtor komentarja je politični komentator in zgodovinar dr. Aleš Maver. FOTO: Tatjana Splichal
Že nekaj let ne skrivam, da me kot človeka, ki praktično vse življenje verjame v evropsko povezovanje, boli očitna razpoka, ki se je odprla med vzhodnim in zahodnim delom naše celine.

Tudi minuli prvi julij, ko je Slovenija prevzela vsaj simbolično vodenje Evropske zveze, je oplazil privid tega prepada.

Če poskušam ob njem nekoliko pomodrovati, mi na misel prihajata predvsem dve zadevi. Prva je, da je Slovenija dejansko v odličnem položaju, da poskuša v sporu med polovicama posredovati. Vloge mostu ji ni namenila samo mati narava, marveč tudi zgodovina. Sam sicer mislim, da se naša država glede na svežo zgodovinsko izkušnjo umešča bolj na vzhod. 

Toda posebnosti iz zadnjih sedmih desetletij so nas od nekdanjega socialističnega sosedstva toliko odmaknile, da se veliko mojih sodržavljanov z njim ne more poistovetiti, kar pa v tem primeru morda ravno omogoča, da si nadenemo »modro čelado« in se postavimo med bloka.

Druga misel, ki mi ravno tako intenzivno roji po glavi, se vrti okoli vprašanja, v kolikšni meri so težave evropskih povezav in z njimi nesporazumi med vzhodom in zahodom pravzaprav zakoreninjeni v težavah in nesporazumih znotraj Katoliške cerkve. 

Celo ne pretirano prodoren opazovalec ne more spregledati, kako zelo se v nekaterih točkah po Evropi razlikujejo predstave o tem, kaj sploh pomeni biti katoličan.

Ni težko ugotoviti, da se na zahodu v zadnjih desetletjih mučijo s skušnjavo, ki jo je v svoji prvi pridigi kardinalom v Sikstinski kapeli leta 2013 mojstrsko orisal papež Frančišek. Dejal je, naj Cerkev pazi, da ne bo postala čisto navadna nevladna organizacija. 

Na zahodu Evrope se dogaja prav slednje. Za tamkajšnje krajevne Cerkve je značilna izjemna angažiranost na socialnem področju, medtem ko so drugi izrazi pobožnosti že desetletja skoraj v prostem padu. 

A ker je za veliko okolij še vedno značilna izjemno tesna naslonitev na državo, se upadanje verske prakse za zdaj običajno še ni prelilo v dramatično praznjenje cerkvenih blagajn.

Na vzhodu je drugače. Biti katoličan ni povezano toliko z udejstvovanjem na socialnem področju, čeprav je tudi tega veliko, ampak z gojenjem izraznih oblik vernosti, ki so bile dragocene že za dolge rodove prednikov in jih je komunistični pritisk na neki način naredil za še pomembnejše, pa tudi z močnim občutkom pripadnosti. 

Po drugi strani občuti katoličan na zahodu Evrope ob katoliški nalepki skoraj zadrego, kot sta denimo pokazali dve proslavljeni severnoevropski katoliški univerzi v Nijmegnu na Nizozemskem in v Leuvnu v Belgiji, ki sta se ji, prva scela, druga pa napol, odrekli.

Tudi na tem razpotju se postavlja vprašanje, kje smo ali bomo slovenski katoličani. Lahko bi rekli, da nam spet pripada dragocena vloga mostu. Seveda je slovensko katolištvo še za odtenek bolj kot Slovenija znotraj Evropske zveze blizu vzhodnemu tipu. 

A znova so zgodovinske okoliščine in dolga desetletja sporov med Slovenci samimi, kam v skupnostni spomin naj sploh umestimo svojo katoliško dediščino, povzročili, da smo velikokrat nekje vmes. In morda bo zato naša izkušnja v naslednjih letih imela več teže od tiste, ki jo Sloveniji navadno pripisujemo.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (28/2021).

Nalaganje
Nazaj na vrh