Dogodek je odprl Ivo Bevk, ki je zbrane najprej pozdravil, nato pa na kratko predstavil življenjepis osrednjega predavatelja mag. Božidarja Rustje, urednika revije Ognjišče. Rustja je v svojem razmišljanju osvetlil predvsem duhovno globino Kosovelove poezije in njegovo osebno vero. Poudaril je, da Kosovel ni bil le izjemen pesniški talent, temveč tudi človek z izrazitim socialnim čutom. Ta občutljivost za malega človeka in krivice v družbi izhaja že iz njegove družine, zlasti iz očetovega vzgojnega zgleda.

Ivo Bevk, ki deluje v programskem svetu Družine, je pozdravil polno dvorano. FOTO: KKI Koper

Kosovelov pogum pred profesorjem

Rustja je med drugim izpostavil tudi zanimivo pričevanje iz časa Kosovelovega študija. Kot mu je pripovedovala literarna zgodovinarka Silva Trdina, je Kosovel nekoč pogumno stopil v bran sošolcu, ki ga je profesor poniževal, ter ga mirno in dostojanstveno s prepričljivimi argumenti zagovarjal. 

»Pogumen je bil, da je šel proti profesorju in branil svojega kolega,« je dejala Trdina Rustji ter mu priznala, da ga takrat še ni poznala: »In potem mi je povedala, da je vprašala svojo kolegico: »Kdo je ta fant, ki tako prepričljivo brani pred profesorjem našega kolega?« »A ti ne veš? To je pesnik, to je Srečko Kosovel,« so ji povedali. Imela je solzne oči, ko je to pripovedovala. Moral je imeti privlačnost in fascinacijo že za časa svojega življenja,« razlaga Rustja. Ta dogodek tako razkriva njegovo notranjo moč, pravičnost in zrelost, ki je presegala njegova leta. 

27. maja bo minilo 100 let od smrti velikega slovenskega pesnika Srečka Kosovela. FOTO: Wikipedia

Kakšen je bil kot otrok?

Posebno vrednost večeru dajejo tudi zapisi in spomini pokojne pesnikove sestre Tončke Kosovel Ravbar, ki svojega brata ni opisovala kot oddaljenega genija, temveč kot toplega, živega in izredno čutečega človeka: »Bil je zelo ljubek otrok, prijazen, z vsakim je rad govoril. Vedno je znal povedati kaj veselega.« Ob tem je poudarila, da ni bil nikakršno »eterično bitje«, kot ga včasih prikazujejo, ampak povsem običajen človek – vendar z izjemno globokim notranjim doživljanjem sveta.

Njegova posebnost se je kazala že v otroštvu: »Že kot otrok je imel čisto svoj, nekam bolj globok in oseben odnos do vsega. Še če je vzel v naročje mačko, je to naredil drugače kot navadno napravijo otroci.« Ta notranja občutljivost se je pozneje prelila v njegovo poezijo, ki še danes nagovarja s svojo iskrenostjo in duhovno globino.

Rustja je med drugim povedal, da je Kosovel do svoje smrti napisal dve debeli knjig pesmi. FOTO.: KKI Koper

Prezgodnja smrt in kako mirno jo je sprejel

Pretresljiv del njegove življenjske zgodbe pa je povezan z njegovo prezgodnjo smrtjo. Februarja leta 1926 se je Kosovel udeležil literarnega večera v Zagorju ob Savi. Ko so se s prijatelji pozno zvečer vračali proti Ljubljani, so na železniški postaji tako zatopljeno razpravljali, da so zamudili vlak. Ker ni imel denarja za prenočišče in tudi ne znancev, pri katerih bi lahko prespal, je noč preživel kar na postaji, slabo oblečen in izpostavljen mrazu. Tam se je hudo prehladil. Kljub vročini in slabemu počutju je še nekaj časa vztrajal pri vsakodnevnih obveznostih, kar je njegovo stanje še poslabšalo. Razvilo se je vnetje možganske mrene, ki je bila takrat neozdravljiva. Zadnja dva meseca je preživel doma, obdan z družino.

Rustja je spomnil na pričevanja o tem, kako mirno in sprijaznjeno je Kosovel sprejel svojo bolezen in bližajoči se konec. Mira Cencič v svoji knjigi navaja pričevanje takratnega tomajskega župnika Albina Kjudra, ki ji je opisal Kosovelov odnos do vere v zadnjih dneh življenja z besedami: »Ko ga je domači župnik previdel in mu je dal vse tri zakramente, se je počutil srečnega in čisto vdanega v Božje sklepe.«

Navzoče je pozdravil tudi koprski stolni župnik dr. Primož Krečič. FOTO: KKI Koper

Njegovo poslednje obhajilo …

… na katerega se je želel še posebej pripraviti, je postalo močan izraz njegove notranje vere. Na vprašanje, ali bi prejel obhajilo, je namreč odgovoril: »Jutri … za to se moram pripraviti.« In ko je ta trenutek prišel, je bil srečen ter ga sprejel z mirom in notranjo zbranostjo, kar kaže na izjemno duhovno zrelost komaj 22-letnega mladeniča. Njegovo »poslednje obhajilo«, na katerega se je tako vneto pripravil, mu je prineslo tolažbo v zadnji uri.

Poslednje moje obhajilo
Beli Krist
Ko bo razbit že moj obraz
in moja roka brez moči
in moje srce brez krvi –
in nad menoj triumf pravice
bo razprostrl krvavi ščit,
ko bom že skoro ubit
in ležal bom pred vami sam,
obkrožil usta bo smehljaj,
ko da bi angelov sijaj
razsvetlil moj teman obraz,
in srce moje trudno, ubito
umrlo rado bi, da se spočije,
kot je Njegov ukaz,
tedaj bo svetli duh stremljenj,
ki srce mi jih je rodilo,
ponižanj, porazov in trpljenj
poslednje moje obhajilo,
da sem boril se v duhu čist
in kot borilec moram umreti;
in takrat prišel bo oteti
me iz trpljenja beli Krist.
Srečko Kosovel

Veličasten in ganljiv pogreb

Njegov pogreb je postal izjemen dogodek, ki je presegel okvir družinskega slovesa. Novica o smrti se je hitro razširila, zato so se v Tomaj zgrinjali ljudje z vsega Krasa in širše okolice, pa tudi študentje in prijatelji iz Ljubljane. Vaščani so z veliko skrbnostjo pripravili slovo: dekleta so spletla vence iz svežega belega cvetja, pot od hiše do pokopališča pa je bila posuta s cvetjem. Pogreb je zaznamovalo globoko spoštovanje in ganjenost – ljudje so na grob polagali cvetje, nekateri pa so, kot pričajo zapisi, zemljo celo poljubili, preden so jo vrgli na krsto. Ta preprosta, a močna gesta je izražala ljubezen in občudovanje do mladega pesnika, ki je kljub kratkemu življenju pustil neizbrisen pečat.

Osebni spomin Bojana Ravbarja, ki je ganil poslušalce

Bojan Ravbar je ime dobil po stricu, ki je bil poročen s Kosovelovo sestro. FOTO: KKI Koper

Zelo osebno noto je večeru dodal tudi Bojan Ravbar, ki je s Kosovelovo družino povezan po sorodstvenih vezeh. Njegov stric, soimenjak, je bil namreč poročen s pesnikovo sestro Tončko. Ker je Ravbarju oče v mladih letih umrl, je spletel močno vez s stricem.

Ravbar je prebral nekaj odlomkov iz Ognjišča, kjer je o Kosovelu pisal Alojz Rebula, ter poudaril pesnikovo veličino. Ob tem je delil tudi ganljivo osebno izkušnjo: kadar obišče grob svojega strica, kjer je poleg pokopan tudi Kosovel, poklekne in poljubi zemljo. Ta preprosta, a globoka gesta je mnoge poslušalce še posebej nagovorila.

Ravbar med branjem odlomkov iz Ognjišča o Kosovelu. FOTO: KKI Koper