Kdo me kliče?

Kako naj bi vedela, kdo jo kliče? Kako naj bi ga prepoznala, ko je imela oči otekle od solza in groze pravkar minulih dni? Ko je zaprla oči ob zadnjem kriku, ob zadnjem izdihu? Ko je rekla, da jih ne bo nikoli več odprla? Ker nima več kaj gledati na tem svetu, če njega ni več! Kaj ji bodo oči, ko nima več srca. Ker ji je bolečina izruvala srce in ji ga vzela. Zagrizla vanj. Ga vrgla stran? Kako je zaprtih oči sploh našla pot? Kako se je pretipala po praznih jutranjih ulicah? Kako je miže prepoznala pot do vrta? Ko še nikoli prej ni bila tu?! So jo vodili kamni ob poti, še vedno krvavi? Kako, da se kri še ni posušila? Kako je vedela, da je kri in ne jutranja rosa? Če je zaprla oči ob zadnjem kriku, ob zadnjem izdihu? Če je rekla, da jih ne bo nikoli več odprla. Ker nima več kaj gledati na tem svetu, če njega ni več! Kaj ji bodo oči, ko nima več srca. A če nima srca, kako da čuti žalost? Kako to, da jo boli srce, ko nima več srca? Kaj jo boli, ko v njej zeva praznina? Kako lahko boli praznina? Jo boli rana? Ali ta luknja? Ki je kot grob. Kot prazen grob. Kako je lahko grob prazen? Kako sploh vidi, da je grob prazen, ko pa ima zaprte oči? Ko je rekla, da jih ne bo nikoli več odprla. Ker nima več kaj gledati na tem svetu, če njega ni več! Kaj ji bodo oči, ko nima več srca. A srce ji pravi, naj odpre oči! A kdo ji to pravi, ko srca ni več? Ko ji ga je vzela bolečina. Ne razume. Kako naj razume? Ko pa ji razum pravi, naj posluša srce! In naj odpre oči! In odpre oči. In se zablešči. Se zabliska. In je svetloba bela kot sneg. In je nekdo, ki ni On. Celo dva sta. Ki sta odvalila kamen od groba in sedla na kamen. Ki sta zlagala povoje in prtiče v praznem grobu. Kjer Njega ni bilo. Ki sta sedla ob vzglavje in vznožje. Kjer Njega ni bilo. Ki sta ji rekla: »Njega ni!« In Njega res ni bilo. To je videla. Čeprav je imela oči otekle od solza in groze pravkar minulih dni. A kje je? Kako da ga ni? Ko je bila ob Njem ob zadnjem kriku, ob zadnjem izdihu? Ko je zaprla oči in rekla, da jih ne bo več odprla. Ker nima več kaj gledati na tem svetu, če njega ni več! Kaj ji bodo oči, ko nima več srca. A zdaj je odprla oči. In srce. Oči spet vidijo in srce spet bije. A Njega ni! Tedaj jo je nekdo poklical. A kako naj bi vedela, kdo jo kliče? Kako naj bi ga prepoznala, pa čeprav je spet imela srce. In oči odprte. Ko pa je iskala Njega. Ko je hotela videti Njega. Ki je iz nje odgnal sedem hudih duhov. Ki je od nje odgnal sedem grehov. Ko je grešila sedemdesetkrat sedemkrat in ji je sedemdesetkrat sedemkrat odpustil. Ki je šla za Njim. Ki je bila z Njim, ko je zakričal in izdihnil. Ki je mrtev. In je zato zaprla oči. Zdaj pa ima oči odprte in ga gleda, a ga ne prepozna. Kako naj bi ga prepoznala? Ko pa je živ! Kako naj bi ga prepoznala, ko pa je iskala Njega, ki bi moral biti v grobu. Ko pa je čakala Njega, da bi prišel iz groba. Potem pa jo je poklical po imenu. In ni bilo več nobenih vprašanj. In le en odgovor. Ker je videla preko groba. Spoznala ga je skozi grob. Ker ni prišel iz groba. Tudi on je šel skozi in preko. Ni se vrnil. Šel je naprej. Dalje in dlje. Ni se vrnil, a je bil tu. Šel je dalje, pa je vendar ostal. Ker se ljubezen nikoli ne vrača po isti poti. Ker ljubezen spremeni vsako pot. In vse poti. Ker gre naprej. Dalje in dlje. Pa vendar vedno ostane. In je tu. Kot On. Gledala ga je. Bleščečega. Svetlega. Svetega. Gledala ga je z očmi, oteklimi od solza in groze preteklih dni. In ga videla s ponovno odprtimi očmi. Z novim srcem. Gledala je njegovo telo, lahno, kot da veter veje skozi odprto dlan. In videla, da je močnejši od viharja smrti. Videla je njegovo telo umreti na križu. In ga gledala preko groba bolj živega kot prej. Ker je vstal v Življenje, ki ne umre več. Ki ne umre. Videla ga je. Gledala ga je. In se ga ni smela dotakniti. GREGOR ČUŠIN Vrnil se je k staremu življenju. Ne, kot da se nič ni zgodilo, temveč kot da je minilo. Živel je spet kot prej. Ne, kot da nič ni bilo, temveč kot da tega ni več. Kot da tega ne bo več! In iz tega nič ne bo! Pred leti je pustil vse in odšel od doma. Zdaj se je vrnil domov. Vse ga je še čakalo, a mu ni nič pomenilo. Spet je delal, kar je delal prej. Delal je, kar je edino znal, in to delal, kot je najbolje znal. Delal je. A le zato, da bi pozabil, kar je bilo in kar se je zgodilo. Delal je. In se delal, da se nič ni zgodilo in da nič ni bilo! Lovil je ribe. Čeprav mu je On rekel, naj pusti ribe in lovi ljudi. Namesto ljudi je spet lovil ribe. In se počutil, kot da je ujet. Morda mu je bilo celo žal, da se je sploh zgodilo, kar se je zgodilo. Gotovo pa mu je bilo žal, da se je zgodilo, kot se je zgodilo. Predvsem pa, da se je končalo, kot se je končalo. Morda mu je bilo žal, da se je sploh začelo. Kot mu je bilo zdaj žal, da je pred leti odšel. Ne, ker je odšel, temveč ker se je zdaj vrnil. Žal mu je bilo, da se je vrnil. In da je vse kot prej. Čeprav je v sebi čutil, da nikoli več ne bo tako kot prej. Kako bi sploh lahko bilo. Ker se je zgodilo, kar se je pač zgodilo. In ni bil sam. Tudi drugim se je tako godilo. Bili so skupaj v istem čolnu. Prav dobesedno: v istem čolnu. Lovili so ribe namesto ljudi in nič niso ujeli! Vso noč so se trudili, pa nič. Danilo se je že, njihove mreže pa so bile prazne. Molčali so. Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, bi se že zdavnaj sporekli. Glasno bi vpili, obtoževali bi drug drugega, krivili vreme in Boga, morda bi celo kleli ali se stepli. Zdaj pa so molčali. Ni jih bolelo, da niso nič ujeli, temveč da so ujeti na tem čolnu. Ker jih ni poklical na ta čoln. K tem mrežam. K ribam. Saj jih ni poklical, da bi bilo spet vse po starem. Vendar ker se je zgodilo, kar se je zgodilo, so se vrnili k staremu življenju. K temu, kar so znali in poznali. In zdaj so se bližali znani obali. Na kateri je stal Neznanec. Ki jim je rekel: »Otroci, imate kaj hrane?« (Ne vem sicer, kako so se v tistih časih pogovarjali, a reči »otroci« odraslim možem, ki so bili ribiči: krepkih rok, ogorele kože, bradatih lic, je kar drzno. Pogumno. Vprašati jih po »hrani«, se pravi – ribah, pa še bolj pogumno. Predrzno?) Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, takega izzivanja verjetno ne bi mirno prenesli. Zdaj pa … Odgovorili so: »Nič.« Neznanec pa jim je rekel: »Vrzite mreže na drugo stran čolna in boste našli.« (Res ne vem, kako so se v tistih časih pogovarjali, a reči skupini molčečih, očitno nerazpoloženih mož, ki so bili ribiči, potem ko so zaman metali mreže na globokem morju, zavpiti jim z obale: »Poskusite še v plitvini!« … je ne le predrzno, je noro! Skregano s pametjo in sleherno logiko.) Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, bi … Zdaj pa … Saj je vse brez smisla. Skregano s pametjo in sleherno logiko! Zakaj pa ne? In so vrgli mrežo … »… pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: »Gospod je.« Brez pomisleka je skočil iz čolna. Morda je mislil, da ga bo voda držala, kot ga je že nekoč. Morda se je ostalim za hip – za nekaj korakov – celo zazdelo, da ga voda drži, kot ga je že nekoč. A kot že nekoč, je spet potonil. Se potopil do grla in čez … Kot že nekoč, ko se je zgodilo, kar se je pač zgodilo. Ko je rekel: »Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikakor ne bom zatajil!« Pa je petelin zapel, on pa se je potopil. V razočaranje. V sram. V strah. »Ali me ljubiš bolj kot tile?« Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, bi verjetno hitel zatrjevat, da ja. Da ga ljubi najbolj od vseh. Ker pa se je zgodilo, kar se je pač zgodilo … predvsem pa, ker ni minilo, je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« GREGOR ČUŠIN

Dostop do članka (47174)

Kdo me kliče?

Kdo me kliče?

GORNJA RADGONA – Presmec velikan v cerkvi sv. Petra

Ruski napad poškodoval cerkev

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.