V naši kulturi se ob srečanju z neznanim človekom pozdravimo tako, da mu pogledamo v oči, se mu predstavimo in mu stisnemo roko. Lastno identiteto v njenih najrazličnejših razsežnostih sprva doživljamo kot nekaj samoumevnega, pozneje pa jo, zlasti ob stikih z drugimi, ozavestimo, negujemo, prečiščujemo, ter jo z zgledom, prek samovzgoje in vzgoje, predajamo naprej. Ne ker bi menili, da je naša kultura, naš jezik, naš narod … kaj več od drugih, ampak ker je identiteta, kakor ob srečanju s tujci spodbujamo že otročička – »Povej, kdo si pa ti?« – nujni pogoj za odnos: do sebe, do drugih, do okolja, do presežnega, do Boga.

Ob slovenskem kulturnem prazniku, »tem veselem dnevu kulture«, se včasih zdi, da kulturo dojemamo kot (najraje podarjen) čokoladni ali bonbon proti kašlju, a bi bilo ustrezneje, ko bi jo kot vsakdanji kruh – ali kot fizioterapijo. Kot vsakdanji kruh – najprej besede, materine, ki ustvari in ustvarja dom. In kot fizioterapijo, redno vadbo za vzdrževanje kondicije – prepot...