Razmišljanje o identiteti naroda, o slovenski identiteti, o Slovencih in slovenstvu danes ni lahko. Spomnim se ponosa, ki sem ga kot najstnik doživljal ob rojstvu naše države, države Slovencev, države slovenskega jezika, potrditve slovenske kulture in narodnih simbolov v najširšem pomenu. S tem so se utelesile težnje, ki so že toliko časa spremljale mnoge narodne buditelje, od duhovnikov, kulturnikov, politikov do vidnih intelektualcev. Vsesplošni optimizem in veselje sta bila naravnost otipljiva in, čeprav še otrok, sem ta čustva delil z izseljenci, zamejci ter veliko večino sodržavljanov. Besede, ki so bile prej oznanjane tiho po sobah, saj smo bili vendarle Jugoslovani in so zato že lahko pomenile rušitev reda, so zdaj odmevale s streh: »Slovenec sem. Slovenec v Sloveniji.«

Kaj se je zgodilo v času od takrat do danes, je težko zaobjeti, ostaja pa dejstvo, da si danes to oznanilo privoščijo le redki. Redki, ker je to v kulturi naroda, pod vplivom vsiljenega in zaostrenega diskurza, p...