»Če me imaš rad, me boš sprejel takšnega, kot sem.« Zveni lepo in na prvi pogled je tej trditvi težko ugovarjati. Vsi si želimo biti sprejeti. Želimo si človeka, ob katerem nam ni treba skrivati svojih pomanjkljivosti, dokazovati svoje vrednosti ali se pretvarjati, da smo nekaj, kar nismo. Eno naših najglobljih hrepenenj je, da bi bili videni, poznani in ljubljeni takšni, kot smo.

Kaj sploh pomeni »takšen, kot sem«? Kdo sem jaz? Sem res to, kar sem danes? So moja zaprtost, moj umik, moja glasnost, moja previdnost, moja potreba po nadzoru, moje prilagajanje in moje prepričanje, da moram vse narediti sam, res moja osebnost? Ali pa je nekaj od tega samo način, kako sem se nekoč naučil živeti, da sem lahko pripadal, bil varen in preživel?

Morda cilj ljubečega odnosa sploh ni, da drug drugega sprejmeva takšna, kot sva danes. Morda je njegov globlji smisel, da ob drugem počasi postajava bolj to, kar v resnici sva.

V odnos ne pridemo celi in dokončani

V partnerski odnos ne vstopimo kot povsem...