Invalid in mednarodno priznani umetnik, ki slika z usti, že več kot dve desetletji daruje za kolonijo Umetniki za Karitas

Drugačen, samosvoj, prepoznaven. Gašper, kot se podpisuje, »in nihče drug«. Ustvarjalni vrtinec ga je potegnil v življenje. Z odločnostjo in potrpežljivostjo je ustvaril bogat likovni opus in se z njim uveljavil tako v domačem kot mednarodnem okolju. Velja za enega najuspešnejših slikarjev na svetu, ki slikajo z usti. Imel je že čez 120 samostojnih razstav, sodeloval je na več kot 350 skupinskih. Letos je razstavljal v New Yorku in Riu de Janeiru, pred leti v pariškem Louvru in evropskem parlamentu.

»Hoditi ne morem in tudi nikoli več ne bom,« pravi, »sem se pa naučil leteti. S slikarstvom sem poletel in slikanje je že pol stoletja tisto, kar me dviga z invalidskega vozička in mi daje moč.«

Celoten članek si preberite v novi številki Družine.

»Pogodba« z Bogom

Tetraplegik je že dobrega pol stoletja. Le nekaj mesecev ga je ločilo do osemnajstega rojstnega dne, ko se je zgodil usoden skok v vodo pri izolskem Svetilniku. V plitvem morju ni videl nevarne skale in pri skoku z glavo udaril obnjo. Prijatelji so ga potegnili iz vode, v bolnišnici se je več dni boril za življenje. Spominja se, da si ni upal zaspati, ker se je bal, da se ne bo več zbudil.

»Ko sem bil še na intenzivnem oddelku izolske bolnišnice, me je obiskal oče Bojan, takrat mlad župnik v Kopru. Postavil me je pred dejstvo, da je to Božji načrt zame in naj ga sprejmem,« se spominja: »Naredil sem 'pogodbo z Bogom: če mi pustiš živeti, ti bom za vedno sledil.« Bilo je težko, še najbolj eno leto po nesreči, ko se je v zavodu za rehabilitacijo zavedel, da ne bo več hodil. »Šel sem v bolniško sobo in se temeljito zjokal. Nič več plezanja, teka, plavanja … A podarjeno mi je bilo novo, drugačno življenje.« Odločil se je, da bo živel, na obljubo Bogu ni pozabil. Ob strani so mu stali prijatelji, s katerimi so se zbirali okoli župnika Bojana Ravbarja. »Dvignili so me iz postelje. Verjeli so vame. Brez njih in Božje milosti ne bi zmogel.«

Sinjevrška lepota in dobrota

Že od začetka sodeluje tudi s kolonijo Umetniki za Karitas, dneva odprtih vrat se udeleži vsako leto in daruje svoja dela. »Bila so leta, ko nisem imel nič. Spomnim se, kako vesel sem bil vsakega dinarja. Danes srečujem ljudi, ki nimajo jesti. Še huje me pa boli duhovna revščina, postali smo tujci drug drugemu, svet okrog nas je sestavljen iz individualistov, sosed ne pozna soseda.« Tudi zato, pravi, rad prihaja v kolonijo na Sinji vrh: »Tu najdem domačnost, tu je doma lepota in dobrota. Tu so moji prijatelji, na katere se lahko naslonim vse leto. Za ljudi v stiski darujem najboljše in najlepše, kar imam: svoje 'barvite otroke'.«

Foto: Jožica Ličen

Celoten članek si preberite v novi številki Družine.