Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Jaz sem prava vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, otrebi, da rodi še več sadu. Vi ste že čisti po besedi, ki sem vam jo povedal. Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete ničesar storiti. Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosite, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.« (Jn 15,1–8)

»Nekdo ljubi mojo nepopolnost, verjeti to in se vsak dan v to vero vrniti.« FOTO: Unsplash.


Mislim si, da »obroditi svoj sad« (Jn 15,5), kar naj bi bil človekov življenjski cilj, torej narediti svoje življenje rodovitno, nekaj ustvariti, nekaj pustiti za seboj, če prav razumem Jezusa, nikakor ne pomeni, da svoje življenje kronamo z diplomo iz krščanske popolnosti.

Sicer bi bil Jezus povsem enak kot na stotine drugih sodobnih gurujev, ki za življenjsko izpolnitev nekega človeka postavljajo nek uspeh.

Samozavest

Navzeli smo se te miselnosti. Tako smo se naučili in navadili svojo ljubljenost, vrednost in dragocenost, celo pomembnost za ta svet, recimo z modernejšim izrazom, svojo samozavest graditi na svojih uspehih, na dosežkih, »pridnosti«, na tem, da smo prikladni zapovedim perfektnosti našega sveta.

Iz lastne moči, torej. Težava je v tem, da nas ta slejkoprej pusti na cedilu. Sredi napak in zavesti o lastni nepopolnosti se ta zavest sesuje kot hišica iz kart.

Prava samozavest, ki zmore preživeti našo nepopolnost, lahko zato zrase samo iz občutka, da nekomu pripadamo. Zato Jezus pravi: »Ostanite v meni« (Jn 15,4). To je neskončno potrebna stvar, zavedati se, čigavi smo.

Kajti vemo, da začnemo početi neumnosti, da začnemo vanje verjeti in jih živeti, kadar pozabimo, da smo nekje doma, da imamo vendar nekje svoje mesto, da nekomu pripadamo – in da mu pripadamo za večno.

Če mislimo, da nismo od nikogar, zaradi česarkoli že, kar smo naredili, zaradi katerega koli poraza, napake že. Ne toliko greh, ne toliko napaka – dvom v ljubezen je tisti, ki nas pahne v nesrečo, v to, da greh ponavljamo, da globoko zabredemo.
Dvom v odpuščanje, v ljubljenost, dvom v to, da sem nekomu pomemben in dragocen, nas dela mevžaste in obupane, poteptane, vedno bolj grešne, ranjene, nesamozavestne, neizpolnjene ljudi.

Ostati v Njem

Jezusov »Ostanite v meni« zato seveda temeljito presega zgolj naročilo, naj bomo vsako nedeljo v cerkvi, naj vsak dan molimo in izpolnjujemo zapovedi. Jezus govori o veri v to, da smo Bog in ljudje povezani – in da smo povezani globoko, nesmrtno, da smo povezani še globlje kot člani neke družine.

In govori o tem, da je v veri v to povezanost naše življenje, naša sreča, naša rodovitnost. Izpolnitev. Ne v dosežkih, temveč v veri v ljubezen Boga. V zavedanju, da smo njegovi. In da bomo njegovi tudi ostali, ne glede na vse.

Zato »ostati« ne pomeni nikoli v strahu bežati in nikoli v jezi in razočaranju oditi; pomeni pa vrniti se. »Ostati« ne pomeni ne delati napak, pomeni pa dati nekaj ali nekoga na prvo mesto. »Ostati« pomeni ne pozabiti, da je Njegova ljubezen močnejša od mojih grehov.

Pomeni torej razumeti, da Nekdo ljubi mojo nepopolnost, verjeti to in se vsak dan v to vero vrniti. Ne glede na vse, kar se je zgodilo, piti kavo s svojo ženo in jo zvečer poljubiti, zvečer pokrižati otroke, jim povedati, da jih imamo radi, in moliti. Ker smo Njegovi.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (18/2021).