Za velikim rdečim šotorom so se v opoldanski vročini pripravljali akrobati in drugi cirkuški umetniki. Dekleta so razgibavala gibčna telesa. Dva konja sta s kopiti kopala v tla in dvigovala prah. Kameli je morebitni pobeg preprečevala debela vrv, s katero je bila privezana na visoko drevo. S pogledom sem iskala slone. Sloni so močno zakoreninjeni v indijski kulturi. Simbolizirajo moč, modrost in srečo. Toda slonov v cirkusih skoraj ni več videti, kajti zakonodaja prepoveduje predstave z njimi.

Sloni so močno zakoreninjeni v indijski kulturi. Simbolizirajo moč, modrost in srečo.

Založila sva se s plastenkami vode, saj sva pričakovala, da se bo pod šotorom po indijsko trlo gledalcev. A je bilo že deset minut čez eno in plastični rdeči stoli so ostajali prazni, le tu pa tam je sedel kak gledalec ali družina z otroki. Sedla bi lahko skoraj kamor koli. Od blizu sva občudovala nastope deklet, od preprostih figur do vratolomnih akrobatskih točk na kolesih, obročih, trapezih, drogovih. Zdelo se je, da so njihova telesa iz gume in da jim bo iz njih zdaj zdaj pogledala kaka kost, saj vendar ni mogoče, da bi bilo človeško telo tako elastično, kajti narejeno ni le iz prožnih mišic in kit, temveč tudi iz togih kosti. A ni nobena pogledala na plan.

Žonglerji z neverjetno motoriko in koordinacijo so v zrak metali in lovili najprej dve žogici, nato tri, štiri, pet. Sledili so veščine in spretnosti s kiji, požiralci ognja, vrvohodci, moški, ki je vase zlil neverjetne količine tekočine, nato pa na jeziku prenašal različne predmete. Napetost je s smehom prekinil neroden klovn. Spremljala sta ga dva pritlikavca. Z bliskovito hitrostjo se je čisto izpod stropa na zelenem šalu spustila akrobatka in se ustavila tik nad tlemi, zapletena v šal. V naslednji točki so dekleta lovila ravnotežje na konjih. Predstavo je sklenil sprevod kamel. Tako kot slonov tudi tigrov ni bilo mogoče videti.

Tigrov ni bilo na spregled

V Indiji živi približno 3200 tigrov, kar znaša skoraj tri četrtine svetovne populacije. V rezervatu Periyar jih je od 35 do 40. Kupila sva vozovnici za avtobus, ki pelje do rezervata, in za plovbo z ladjico po jezeru. Vstopnina je bila krepko višja od vstopnine za domačine. Za Indijo je običajno, da so vstopnice za tujce deset- in večkrat dražje od tistih za domačine.

Plovba z ladjico po jezeru v rezervatu Periya. Vstopnina za tujce je krepko višja kot za domačine. FOTO: Dora Otoničar

Reka Periyar je najdaljša reka v Kerali. Spusti se s pogorja Zahodni Gati. Zajezili so jo in nastalo je umetno jezero, po katerem se bomo zapeljali v upanju, da vidimo čim več živali, ki imajo tu svoj dom. Jezero leži na nadmorski višini 850 metrov. Voda iz umetnega jezera je skozi poseben predor speljana v državo Tamil Nadu, kjer z njo namakajo poljščine. Življenje pa daje rastlinju tudi, ko se spušča proti Arabskemu morju. Jezero obkrožajo bujni zeleni gozdovi. Nadejamo se, da bo čim več živali prišlo do bregov, da jih bomo lahko občudovali z našega plovila. 

Domačini vedo, da smo nerodni in da nimamo ostrega očesa za živali, zato imamo na ladjici službo za opazovanje in obveščanje. Dva oglednika motrita dogajanje na obali in na obronkih gozda. »Družina slonov!« pokaže starejši z roko proti obali. Mama slonica in ata slon hodita s počasnim korakom ob obali, za njima s trobci mahata prikupna mladiča. K očesu prislonim fotoaparat, toda oglednik je tudi fotografski pomočnik, vzame mi ga iz rok: »Bom jaz«, razširi noge, zavzame stabilno držo in zumira, kolikor je največ mogoče.

Ladjica ni prav majhna, a vseeno ne smemo vstajati, temveč moramo pridno sedeti na klopeh. Le vodnika – oglednika lahko hodita gor in dol. Smo videli tigre? Seveda ne. Smo pa videli toliko več raznovrstnih ptičev. Iz naslednjega zalivčka so štrlela suha debla in veje, na nekaterih so posedali. Ko so v osemdesetih letih 19. stoletja zgradili jez, je reka poplavila velik del gozda in najtrpežnejša drevesa, čeprav posušena, še vedno kljubujejo zobu časa.

Smo videli tigre? Seveda ne. Smo pa videli toliko več raznovrstnih ptičev.

»Divji psi,« je oglednik pokazal na levo stran. Tam so lahkotno tekli trije rjavi psi. Bili so azijski divji psi ali rdeči volkovi, kot je slovensko ime te vrste, Indijci pa jih imenujejo dhole. Ustavili so se, privzdignili ušesa in opazovali okolico. Dhole so plenilci, spravijo se na zajce, srnjad, divje prašiče, tudi bivole. V krdelu živi od 12 do 40 živali. Po navadi lovijo v skupinici po pet ali šest in menda jih celo tigri spoštujejo, čeprav niso prav veliki. Med lovom ostajajo v stiku in se medsebojno obveščajo z lajajočimi klici, cviljenjem, žvižganjem. Ne znajo namreč lajati, kot je običajno za pse. 

Medtem ko si jih ogledujemo, nas naš obveščevalec že opozarja na srne. Še dobro, da so bile na drugi strani in jim psi niso mogli do živega. Iz zelene podrasti je prišel divji prašič, videti je bilo njegove bele čekane. Malo naprej so k vodi prihajali težki bivoli. Prebivalci rezervata so še jeleni, vidre, kuščarji, kače. Opice pa smo videli, še preden smo se povzpeli na ladjico. Plezale so po reklamnem napisu ob vhodu, se z eno roko obesile na vejo, se gugale in spretno odrinile na drugo vejo.

Veliki nasadi čajevca

Mračilo se je že, ko se je avtobus začel vzpenjati po ovinkasti cesti proti Munnarju. Hropel je v strmino, izmučen od let in številnih obiskov kleparjev in avtoličarjev. Avtobus je bil pravi indijski, brez zastekljenih oken. Imel je nekakšne rolete, ki jih je mogoče spustiti ali dvigniti, če le niso pokvarjene, kot je bila moja. Glavo sem si pokrila s hitro sušečo se brisačo. Okna so bila odprta, z naraščanjem nadmorske višine se je ozračje hladilo. Ampak hlad mi ni prav nič prijal. Ko sva pred nekaj dnevi prišla v razbeljeni Maduraj, sva se v hotelski sobi hladila s klimatsko napravo, nastavljeno na najvišjo stopnjo. Naslednji dan sta me bolela grlo in glava. Zdaj me je bolelo le še grlo.

Nasadi čajevca v Munnarju – prizor, ki mu pred dvesto leti ne bi bili priča. FOTO: Dora Otoničar

Munnar leži na obronkih Zahodnih Gatov na nadmorski višini 1600 metrov. Blago podnebje in svež zrak dajeta prijetno zavetje pred žgočo vročino v nižavjih. Sem so se zatekli britanski oblastniki, ko jim je v dolinah in nižinah postalo prevroče. Pozimi temperature lahko padejo celo pod ničlo in zelenje prekrijejo beli kristalčki.

Ravi je zapeljal prav v grmovje, da se je umaknil rikši, ki nam je prihajala nasproti. Peljal naju je med zelene čajne nasade. Zjutraj se iz dolin izvijajo skrivnostne bombažne meglice in odkrivajo valujoče preproge čajevca. Po hribih in dolinah, do koder seže pogled, raste čajevec. Med grmičjem so ozke poti, po katerih hodijo obdelovalci. Ravi je ustavil na ovinku: »Tukaj je ena izmed razglednih točk.« Izstopila sva, on pa si je našel sogovornika na nasprotni strani ceste, rikšarja, ki je prodajal sladkarije. Pod nami je vijugala cesta, po njej so lezle rikše, džipi, motorji, avtomobili. Motoristi v Kerali pridno nosijo čelade, drugače kot v Tamil Naduju, kjer si jih vedno pozabijo natakniti. 

Po hribih in dolinah, do koder seže pogled, raste čajevec. Med grmičjem so ozke poti, po katerih hodijo obdelovalci.

Na lesenih drogovih ob poti so plapolale zastave političnih strank. V oči je bodla živo rdeča zastava z belima srpom in kladivom, a brez zvezde. V Kerali imajo komunisti precejšnjo politično moč. Komunizem se je uveljavil kot zagovornik izkoriščanih nižjih slojev in socialne enakosti. Kastni sistem je bil v Kerali izredno strog, revne nižje sloje so močno izkoriščali. Komunistične ideje so v takšnih okoliščinah padle na plodna tla in volilni glasovi nižjega razreda so se usmerili na levo, h komunistom.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 5/2025. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.