Ljudje v svetu opazimo, kar nas zanima. Kaj opazite vi? 

Na potovanjih opazim dobre ljudi in lepe stvari. Na primer arhitekturo mesta; všeč so mi mesta, ki imajo stara središča. Opazim tudi majhne detajle: balkone z rožicami, posebna okenca, umetnost, spomenike. Če vidim spomenik kakšnega pisatelja, takoj sama pri sebi preverim, kaj vse vem o njem. Obožujem tudi muzejske trgovine s spominki, kjer vedno kaj kupim. Opazim pa zlasti ljudi in rada se pogovarjam z njimi, ko sem kjer koli v tujem kraju. Včasih smo se pogovarjali več, kot se zdaj. Jaz se še vedno rada pogovarjam z neznanci in v ljudeh želim opaziti tisto, kar je dobro, in se ne obremenjujem s slabimi stvarmi. To je neke vrste sreča.

Vaša služba je pogosto povod za potovanja. Kam pa se odpravite na potovanja v lastni režiji?

Z oddelkom za umetnostno zgodovino imamo čudovita potovanja pod vodstvom profesorjev z oddelka. Grem pa tudi na ekskurzije z oddelkom za primerjalno književnost, kjer pride na plan moja ljubezen do literature in izvem zgodbe, ki jih sicer ne bi. 

 Med cesarjem Francem Jožefom I. in cesarico Sisi na Dunaju. FOTO: Osebni arhiv 

V lastni režiji greva z možem vedno nekam, kjer združiva umetnost in šport. Igrava golf in obiskujeva galerije, stara mesta, gledališče. Jaz grem rada tudi na pokopališča, kjer berem imena z nagrobnikov in sklepam, kakšnega porekla so bili ljudje.

Po leposlovni knjigi Svet, kot iz škatlice vzet ste izdali njeno nadaljevanje, ki nosi naslov Svet je drugačen. Glede na naslov vaših knjig sklepam, da ste iz idealizacije prešli v spoznanje o realnosti sveta. Kako zdaj vidite svet?

Naslov prve knjige Svet, kot iz škatlice vzet se nanaša na škatlico, v kateri hranimo spomine. Včasih smo imeli škatlice z mehko žametno notranjostjo, v kateri so bili shranjeni spominki, fotografije ipd. Ko je knjiga izšla, sem šla pogledat stavbe in kraje, o katerih sem pisala, in opazila, da so zdaj povsem drugačni, kot se jih spomnim izpred 40, 50 let. Dobro je, da sem jih opisala, preden sem to spoznala. 

Druga knjiga Svet je drugačen pa je spoznanje o svetu, ki ni tak, kot si ga naivno predstavljaš, ko si mlad. Po eni strani sem postala zrela ženska z izkušnjami, družino in drugačnim, kompleksnejšim pogledom na svet, po drugi pa se je tudi svet vmes spremenil. Mogoče je bil takrat preprost, tako sem ga tudi videla, v bistvu pa je bolj zapleten, kot si ga predstavljaš kot otrok. Ampak tudi jaz sem postala bolj zapletena.

Kako se pa spreminjanje sveta kaže v umetnosti?

Umetnost je povezana s spreminjanjem sveta, ker ga, vsaj tako jaz mislim, tudi ona pomaga spreminjati, saj kaže zrcalo družbi in človeku. Že v srednjem veku so pisatelji ali pesniki opozarjali na tisto, kar je bilo narobe v družbi. Walther von der Vogelweide je bil denimo odlično zrcalo svojemu vladarju; v pesmih ga je opozarjal na nepravilnosti, kritiziral njegovo vladanje, opominjal na človečnost in ga tudi hvalil, seveda. Umetnost ima vedno bolj neko kritično vlogo. Če je samo lepa, potem zame ne more biti čisto prava umetnost. Mora biti nekaj za to lepoto, ki jo izraziš v besedi, likovnem delu ali glasbi.

MAXXI v Rimu – umetnost 21. stoletja je lahko zabavna. FOTO: Osebni arhiv

Umetnost pa lahko najdemo tudi tam, kjer je ne pričakujemo.

To je bila izjava Patricka Mimrana: »Umetnost ni tam, kjer misliš, da jo boš našel,« kar se res pogosto zgodi. Ko greš v galerijo, veš, da te tam čakajo umetniška dela. Vzameš v roke dobro knjigo in veš, da je to besedna umetnost, ki jo cenijo. Včasih pa prebereš pesem neznanega pesnika, ki te prevzame in v njej najdeš umetnost, ki ti je bliže. Včasih najdeš umetnost v sliki, ki je nekje čisto ob robu in ni kanonizirana v svetovnem umetniškem kanonu in te prevzame.

Umetnost ni tam, kjer misliš, da jo boš našel.

Mimranovo misel sem našla na kartici na Beneškem bienalu, ko sva šla z možem gledat neko videoinštalacijo, kjer je bila sama tema. Mislila sem, da se je kaj pokvarilo. Sedem minut sva čakala v temi ob strašnem, zoprnem hrupu, ki sem ga težko prenašala. Ko sva že hotela oditi, čeprav so vsi tam obsedeli, so se po sedmih minutah na tej črni videoprojekciji odprla vrata dvigala, skoznje pa so stopili rudarji diamantov v Južni Afriki. Dojela sem, da smo spremljali pot rudarjev v rudnik, ki je trajala sedem minut v čisti temi. To je umetnost, ki šokira, te preseneti in začneš razmišljati. To je nekakšen brechtovski učinek kot pri epskem gledališču. Ko je vsega konec, ne občutiš katarze, ampak postaneš razmišljujoč človek. To se mi je zgodilo ravno ob tej videoprojekciji.

Zakaj je po vašem mnenju kultura tako pomembna?

Moja potovanja so povezana s kulturo in v ta svetovni kontekst poskušam vnesti tudi slovensko kulturo. Mislim, da je kultura pri Slovencih bistvena podstat, saj smo se z njo ohranili. Na našem etničnem ozemlju so v daljni preteklosti bili Rimljani, potem pa smo bili Slovenci vedno del velikih kultur, Rimsko-nemškega cesarstva, Habsburške monarhije in Napoleonovih provinc, Kraljevine SHS in Jugoslavije, a smo ohranili svojo kulturo in svoj jezik, kar se mi zdi čudovito ob mnogih kulturah, ki so poniknile. 

Premalo se zavedamo, kako nas ravno kultura določa, da kot narod še vedno obstajamo. In to ne samo besedna kultura s Primožem Trubarjem kot začetnikom slovenske književnosti, ampak tudi likovna kultura, arhitekturna, gledališka ... Ravno zaradi kulture smo, kar smo. Ni samoumevno, da smo se obdržali.

Prebrali ste del intervjuja, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 5/2025. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.