»Hola!« smo ji odvrnili, ko smo iz kombija vlačili prtljago. Njeni vranje črni lasje so bili spleteni v kito, na glavi je nosila kapo, kakršne nosijo medicinske sestre. Ko je odprla lesene duri rumene hiše, je pogled v notranjost razkril visok strop, kovinske pregrade in gugalnik, na katerem se je zibala starejša ženica. »Bienvenidos, bienvenidos!« se nam je plaho nasmehnila.

»Bienvenidos, bienvenidos!« se nam je plaho nasmehnila.

 Ženska v belem nas je odpeljala v sobo, kjer so v vrsti stale tri postelje. Prostor je bil temačen, pritisnila je na stikalo, a se luč ni prižgala: »Se fue. Tengo que volver a trabajar, soy enfermera.« Luči torej nimamo. V roke mi je potisnila ključe in skozi okno pokazala na gugalnik, na katerem se je zibala tista starejša ženica. »Mi mamá,« je rekla in že je bila tam pri njej, poljubila jo je na čelo in izginila na ulico. »Medicinska sestra je, nazaj v službo mora,« sem povedala staršema. Mami je kovčke zrinila za vrata, ati pa se je zleknil na največjo posteljo.

»Me alegro, soy el dueña, soy Ester,« se mi je na dvorišču našega začasnega prebivališča predstavila drobna postava v gugalniku. »Me alegro, Mateja,« sem še sama izrazila veselje, da sva se spoznali, in pokazala na starša, ki sta kukala izza vrat. »Mi mamá Suzana, mi papá Janko.« Ženica jima je podala roko, negotovo so si kimali. »Ona je lastnica,« sem rekla, gospa Ester pa je pokimala, kakor da bi me razumela. »Café?« je vprašala in že se je odpravila v hišo. 

Medtem ko smo jo čakali, se je po dvorišču razlegalo čebljanje gospe, očitno je nadaljevala naš pogovor. Razumela sem toliko, da so ravno preživeli hurikan in je zato dvorišče malce razmetano. Nekatere rože so bile prevrnjene, stoli in blazine so bili postavljeni v sončni kvadrat sredi dvorišča, kakor da se sušijo. Gospa Ester se je pri vratih pojavila s kavo in tremi skodelicami ter pomignila, naj ji sledimo na teraso v prvem nadstropju, od koder se je razširjal pogled na okoliške strehe.

Konjske vprege so pogosto prevozno sredstvo v Trinidadu. FOTO: Mateja Toplak

»Pravi, da imajo elektriko le šest ur na dan,« sem rekla, ko je ženica, kakor da premišljuje vsak korak, dosegla oblazinjen gugalnik. »In danes je teh šest ur že mimo,« sem dodala. Ati je zavzdihnil in se zagledal v ekran telefona, mami pa je naredila požirek kave in se skremžila. Ženica je eno nogo pokrčila na taburet, drugo pa je pustila na tleh in se zazibala. »To je še slabše kot v Havani,« sem slišala reči mami. Skomignila sem, in še naprej opazovala ženico, ki je oprezala po ulici kakor kamera, ki jo nekdo počasi obrača z leve na desno in potem nazaj. Mimo so vozili konjske vprege, motoristi in turistični avtobusi, ki so na enodnevni izlet pripeljali turiste iz Havane ali Varadera.

Čakajoči

»No, pojdi jo vprašat,« me je priganjal ati, ko so sončni žarki izginjali za strehami. Šla sem po stopnicah navzdol, mimo naše sobe s tremi posteljami in do lesenih vrat, kjer se je nežno zibal gugalnik. Skoraj prepričana sem, da je gospa Ester dremala, a je ob mojem prihodu vstala kot vojak, ki so ga zasačili, da kinka med stražo. Prijazno se mi je nasmehnila: »Cómo puedo ayudar, niña?« »Cómo sabes en qué 6 horas habrá electricidad?« sem jo vprašala. »Nadie lo sabe,« se je kislo nasmehnila in sedla nazaj na gugalnik.

Kubo sem obiskala ravno med enim od množičnih izpadov elektrike, s katerimi se spoprijema že dalj časa. FOTO: Mateja Toplak

Medtem sta se po stopnicah spustila tudi mami in ati, gospa Ester je pokazala na gugalnike, ki so stali v sprejemnici, in rekla: »Por favor.« Sedla sem in pomignila še staršema, ki sta opletala s skodelicami, kakor da ne vesta, kam bi jih odložila. Ester je zaprla oči, jaz pa sem šepetaje pojasnila atiju: »Nihče ne ve, kdaj pride elektrika.« Ati se je zazrl proti žarkom svetlobe na visokih oknih: »Pa zakaj ravno šest ur?«

Posnemala sem gospo Ester, z eno nogo sem se poganjala od tal, drugo sem pokrčila kar na sedež, saj pred mojim gugalnikom ni bilo tabureta. Ko smo tako sedeli in opazovali avtomobilske žaromete, kako drsijo mimo, in kolesarje, ki rožljajo z zarjavelimi verigami, so se na ulici prikazovale postave. Tu in tam se je kdo zazrl v notranjost naše hiše, včasih je rekel kaj takega kot: »Buenas tardes, señora Ester.« Ženica je za trenutek odprla oči, zamomljala odgovor in jih spet zaprla. 

Strmeli smo na ulico in ati je rekel: »Če kdo vpraša, kaj smo delali na Kubi, bom rekel: zibali smo se.« »In čakali,« je smeje dodala mami. Zasmejali smo se, gospa Ester je odprla oči in se nam nasmehnila, jaz pa sem nadaljevala: »A ni res, doma si vklopiš televizijo ali buljiš v telefon ali bereš, tu pa je tema in … čakaš.« »Ja,« je rekel ati, »in življenje gre mimo.«

»Če kdo vpraša, kaj smo delali na Kubi, bom rekel: zibali smo se.«

Ni mesa, ni sira

Čas je mineval in sence na zidu, ki so jih tu pa tam zarisale avtomobilske luči, so se pozibavale in vsaka je s svojim ritmom tolkla ob tla. Gospa Ester je vmes zadremala. »Hm, gremo?« sem tiho vprašala in že smo smuknili na mračno ulico in gospo Ester pustili samo. Redki avtomobili so nam osvetljevali pot in ponekod je v hiši gorela sveča. Ko sem se ozrla v notranjost, sem lahko videla plamen, ki je osvetljeval mizo, na njej pa vrečke soli ali sladkorja, majhne tetrapake soka, pločevinke piva in cigarete v papirnatih zavojčkih. Ponekod so bile na vratnih rešetkah obešene banane.

Ustavili smo se pri vratih, kjer je pisalo »Restaurante«. Pogledala sem v notranjost, na eni od miz je gorela solarna svetilka in nekaj gostov je kramljalo okoli nje, ko je od nekod privihrala mladenka s pladnjem pijače. Kozarce je naglo odlagala pred goste, potem je pladenj vrgla na pult, da se je zavrtel po gladki podlagi, in se obrnila proti meni. »Solo tenemos pan,« je rekla in nekomu v temo nekaj zaklicala. Takrat sta tudi starša stopila v restavracijo. »Samo kruh imajo,« sem povedala. »Sendviče?« je vprašala mami. »Sin queso, sin carne,« je zamrmrala natakarica in začela odpirati predale za pultom, kakor da nekaj išče. »Ne sira, ne mesa, samo kruh,« je ponavljala mami, ko smo bili spet na ulici in se prebijali skozi temo.

»Dollar?« »Candy?« FOTO: Mateja Toplak

Mimo so vozile konjske vprege, občasno se je iz teme pojavil kak otrok, ki nas je gledal z odprtimi usti, včasih je kateri rekel »dollar« ali »candy«. Ati je iz žepa namesto kovancev ali bombonov potegnil kuli. Preden ga je podal otroku, ga je stisnil, da je škljocnilo in je ven pogledala modra konica. Otrok je izbuljil oči in rekel: »Vau!« Včasih je kateri od navihancev čez nekaj trenutkov s sabo privlekel še gručico prijateljev. Dvignil je kuli v zrak in škljocnil, da so njegovi prijatelji zaklicali: »Boligrafo!« in se zazrli v atija. Nosil je kratke hlače z velikimi žepi in v enem izmed njih je imel šop kulijev, ki jih je prinesel od doma. Kadar so ga obkrožili otroci, jih je vlekel iz žepa in jih podajal v iztegnjene ročice. »Gracias, gracias,« so mrmrali otroci, primerjali so pisala in potem si slišal le še škloc, škloc, škloc.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 5/2025. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.