Spomenik 119 žrtvam druge svetovne vojne v Občini Kidričevo. FOTO: Ivo Žajdela

Potem, ko so ob dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov 23. avgusta 2024 v Kidričevem na območju nekdanjega taborišča Šterntal odkrili spominsko ploščo, posvečeno žrtvam medvojnega nacističnega in povojnega komunističnega nasilja, so zdaj v parku, sredi kraja, postavili še spomenik 119 žrtvam druge svetovne vojne iz Občine Kidričevo.

FOTO: Ivo Žajdela

Mobiliziranci v nemško vojsko in partizani

Imena so zbrali iz seznama Inštituta za novejšo zgodovino, iz nekaterih spominskih plošč ter iz podatkov članov zgodovinarske sekcije Matej Slekovec in zgodovinske sekcije Kulturnega društva Kungota pri Ptuju. Na njem so torej napisani prisilni mobiliziranci v nemško vojsko, ki so umrli na nemških bojiščih po Evropi, in partizani. Gre za domačine, ob tem pa treba povedati, da so imeli komunisti po vojni v tem kraju koncentracijsko taborišče, v katerem so ubili veliko ljudi od drugod, zapuščina tega početja pa so množična grobišča na območju Kidričevega (Strnišča).

Župan občine Kidričevo Anton Leskovar med nagovorom. FOTO: Ivo Žajdela

Spoštovanje do vseh življenj, ki jih je prekinilo nasilje

Župan občine Kidričevo Anton Leskovar je v govoru dejal, da se ne poklanjajo samo 80. obletnici konca druge svetovne vojne, dogodku, ki je spremenil svet in za vedno zaznamoval tudi te kraje, občino Kidričevo, ampak obujajo spomin z odkritjem spomenika v Parku generacij, kjer se srečujejo preteklost, sedanjost in prihodnost. »Ta spomenik, izčiščen in trden, ulit iz aluminija, je delo umetnika Tomaža Plavca, pripada vsem nam. Na njem so ulita imena vseh žrtev iz naše občine – vseh, ki so umrli med drugo svetovno vojno in v povojnih pobojih. V tem aluminiju ni razsodbe. Je spomin. Je priznanje. Je spoštovanje do vseh življenj, ki jih je prekinilo nasilje časa.«

FOTO: Ivo Žajdela

Žrtve si zaslužijo resnico. In mi si jo tudi.

Spomnil je, da je v Kidričevem, takrat Strnišču, vojna pustila številne brazgotine ljudi, ko so jih mobilizirali, deportirali in internirali. »Po koncu vojne je na tem območju zraslo eno največjih taborišč v Sloveniji. Tisoči, pogosto brez sodnega procesa, niso nikoli zapustili ograj. To so dejstva, ki jih danes ne skrivamo, ker si žrtve zaslužijo resnico. In mi si jo tudi. Spomenik v Parku generacij naj bo naš skupni opomnik, da svoboda ni samoumevna. Da mir zahteva pogum. Da resnica, čeprav težka, vodi k sožitju. S tem dejanjem danes ne razdvajamo – povezujemo. Združujemo spomine vseh naših prednikov in z njimi sporočamo prihodnjim generacijam: ne pozabite. Ne zato, da bi obsojali, ampak da bi razumeli. Da bi bili boljši.«

Spomenik sta odkrila župan Anton Leskovar domači župnik Anton Pačnik. FOTO: Ivo Žajdela

Pismo Štefana Tomaniča z bojišča v Ukrajini

Domnevajo, da seznam ni popoln, zato naprošajo vse, ki imajo kakršnokoli informacijo o dodatnih imenih, da jim to sporočijo. Na spomeniku so pustili prostor za vnos dodatnih imen. Pri zbiranju gradiva o umrlih so v Kungoti dobili na razpolago pisma domačinov iz ruske fronte. Štefana Tomaniča so Nemci nasilno mobilizirali v svojo vojsko. Sorodniki so ohranili njegovo pismo iz okolice Harkiva v današnji Ukrajini, kjer tudi danes poteka surova vojna. Del pisma so predstavili javnosti, da dobimo občutek kaj vojna prinaša in da nam bo bolj jasno, kako blizu je vojna lahko tudi danes. To je bilo zadnje pismo, ki ga je Štefan Tomanič poslal svojim bližnjim. Ni se vrnil domov.

FOTO: Ivo Žajdela

Pa jaz vam tega ne morem vsega opisati, ker nimam toliko časa ...

Draga mati in sestra! Po dolgem času se vam spet obračam iz tega žalostnega kraja, vem, da vas zanima, kje sem in kak se mi godi. Pa jaz vam tega ne morem vsega opisati, ker nimam toliko časa pa papira tudi ne. Vse je šlo, nimam čisto nič, se nimam ščem brit in umivat ne. Bili smo čisto obkoljeni od sovražnika, smo delali večkrat napad pa nismo mogli predret, končno smo potem ponoči predrli z vso silo, da smo ušli tujih rok. Potem pa smo marširali osem dni neprenehoma, brez vsakega spanja, tak smo bli vsi zmučeni, da sploh govorit nismo mogli. Potem smo dobili konje, da smo jih lahko jahali. Prej smo imeli avte, da smo se lahko vozili. Pa so nam vse stukli, tak da zdaj je avto samo za gospode oficire ...

Image caption

Oh mati, da bi vi vedeli kak se tu godi, vse je zmešano in znoreto

Jaz še se vedno slabo počutim, sem imel tvor na vrati in nisem mogel delat in ne jest, danes sem bil pozen pri zdravniku. Oh mati, da bi vi vedeli kak se tu godi, vse je zmešano in znoreto, civili hodijo sem in tam in nimajo kam, še v svojo hišo ne, ker so notre vojaki. Sanjalo se mi je, da je naša Kata vmrla, pa se venda le ni to zgodlo.

Pravijo nam, da smo 200 km od romunske meje pri mestu Nikolajev. Pišite mi kaj, kaj se kaj pri vas godi in sliši, kda bo te morije konec. Z bogom ljuba Mati in sestra ... Vaš Štefan.

FOTO: Ivo Žajdela

Po osemdesetih letih se vračajo domov in njihove duše so našle svoj mir

Spominsko obeležje vsem padlim iz občine Kidričevo je oblikoval in izdelal, s pomočjo Talumovih mojstrov livarjev, akademski kipar in slikar, vsestranski umetnik Tomaž Plavec. Napovedovalka je dejala, da je »nekako ponotranjil kidričevsko dušo in jo na vse možne načine pretaka v svoja umetniška dela«.

In še: »Naši ljudje, ki so se bojevali na različnih bojiščih doma in po Evropi so komunicirali s svojimi bližnjimi, tako preko pisem kot tudi ustno. Zbrali smo nekaj zaznamkov in ugotovili, da ne glede na kateri strani so se borili in dajali svoja življenja, je bilo vsem skupno to, da so pogrešali svoj dom. Tako se danes na simbolični ravni vsi skupaj po osemdesetih letih vračajo domov in njihove duše so našle svoj mir. Vsi, ki smo sodelovali pri debati, kako obeležje poimenovati, smo si bili edini, da ga poimenujemo zelo preprosto in vsem razumevajoče in v kontekstu njihovega hrepenenja: Dom.«

Peli so moški pevski zbor Talum in moški pevski zbor Apače ter pevec Jan Veljak. Spomenik je blagoslovil domači župnik mons. Anton Pačnik.

Moški pevski zbor Talum. FOTO: Ivo Žajdela

1/14