Dogodek se je začel s spominsko slovesnostjo ob evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov ter v počastitev spomina na več kot 900 ljudi, ki so nasilne smrti umrli v povojnem komunističnem taborišču Šterntal, ki nikoli niso dobili groba.

Govor je, kot tudi spominsko slovesnost, pripravil Vladko Meglič. FOTO: Ivo Žajdela

Da nasprotovanje vsakemu režimu, ki tlači človeka

Govor je, kot tudi spominsko slovesnost, pripravil Vladko Meglič (Matej Slekovec – Zgodovinska sekcija), ki je najprej spomnil, da se niso zbrani le zato, da bi se spomnili, temveč zato, da bi razumeli. 23. avgust, evropski dan spomina na žrtve totalitarizmov, je dan, ki ga je Evropski parlament razglasil kot dan boja proti vsem oblikam totalitarizma. »Ne gre torej le za zgodovinski spomin, temveč za aktivno zavest: da nasprotovanje vsakemu režimu, ki tlači človeka, ni stvar preteklosti, temveč dolžnost sedanjosti.«

Povezovalka programa Petra March Hadler. FOTO: Ivo Žajdela

Samo narod, ki zna priznati resnico, se lahko razvije v narod prihodnosti

»Tu, v Kidričevem, kjer danes stoji plošča v spomin, je nekoč stalo taborišče. Imenovalo se je Šterntal. Najprej pod nacisti, potem pod komunisti. To taborišče ni bilo le prostor fizičnega zapora, bilo je simbol logike totalitarizma: človek ni oseba, ampak številka, lastnina države, 'sovražnik', ki se ga lahko zbriše brez sojenja, brez resnice, brez groba,« je spomnil in dodal, da so pred letom dni tu prvič javno in dostojanstveno zapisali, da sta bila na tem mestu prisotna dva totalitarizma – in da noben ni upravičen s političnim kontekstom, ideologijo ali zgodovinsko nujo. »Zlo je zlo – ne glede na barvo zastave. Danes to ponavljamo še bolj samozavestno. Ne zato, da bi obsojali. Ampak zato, da bi ozdravili. Ker samo narod, ki zna priznati resnico, se lahko razvije v narod prihodnosti.

Branko Cestnik je predstavil roman Dolina zvezd, ki se dogaja v povojnem komunističnem taborišču Šterntal. FOTO: Ivo Žajdela

Sistematični napad na človekovo dostojanstvo, lastnino, vero in misel

Danes se poklanjamo žrtvam fašizma, nacizma in komunizma, je dejal Meglič ter opozoril da je bilo Sloveniji potrebno več kot trideset let samostojnosti, da smo se sploh začeli pogovarjati o tem, da tudi komunizem ni bil zgolj 'izvirna pot', ampak sistematični napad na človekovo dostojanstvo, lastnino, vero in misel. Še danes slovenska država ni ratificirala Resolucije Evropskega parlamenta o vseh treh totalitarizmih. In to ni naključje. To je posledica dejstva, da tranzicija nikoli ni bila zares izpeljana.

Kot beremo v letos izdani knjigi Katedrala svobode. Soglasje za zgodovinski trenutek, je bila Slovenija sicer formalno osamosvojena, vendar je dediščina komunizma ostala zakoreninjena v vseh podsistemih – v sodstvu, v šolstvu, v medijih in celo v gospodarstvu. Mnogi odločevalci nikoli niso prestopili iz totalitarne miselnosti v svobodoljubno družbo. In prav zato danes še vedno živimo v družbi, kjer je javni spomin selektiven, kjer se žrtve komunizma relativizirajo, kjer zgodovina ni zrcalo, ampak politično orodje.

Branko Cestnik je predstavil roman Dolina zvezd. FOTO: Ivo Žajdela

Taborišče, ki ga mnogi še danes nočejo poimenovati s pravim imenom

Strnišče – to taborišče, ki ga mnogi še danes nočejo poimenovati s pravim imenom – je bilo prostor, kjer so bili po vojni zaprti tako pripadniki nemške manjšine kot Slovenci, je spomnil Meglič. »Otroci so umirali zaradi lakote, matere so rojevale v nečloveških razmerah, moški so izginjali brez sledu. Vse to se je dogajalo v imenu revolucije, pravičnosti, napredka. In vse to brez procesov, brez obsodb, brez sodb. Brez grobov.«

Z Brankom Cestnikom se je pogovarjala Majda Klemenčič Vodušek. FOTO: Ivo Žajdela

Potrebujemo državo, ki bo znala spoštovati vse svoje državljane, tudi tiste, ki mislijo drugače

Vladko Meglič je opozoril, da družba, ki se ne pogleda v zrcalo resnice, ne more postati zrela. »Kdor se boji priznati lastne napake, bo ponovil napake drugih. V Sloveniji še vedno obstaja kulturni in politični razred, ki brani dediščino totalitarizma kot nekaj zgodovinsko legitimnega. Ki ne loči med bojem proti okupatorju in revolucionarnim nasiljem med in po vojni. Ki ne priznava, da je vsak nedolžno ubit človek – ne glede na narodnost, vero ali razred – del naše skupne bolečine in naše skupne odgovornosti.

A današnji dan ne sme ostati le pri zgodovini. Danes smo tukaj zato, da povemo, kaj bomo storili zdaj. Kam želimo iti kot narod. Avtorji Katedrale svobode jasno opozarjajo: Slovenija potrebuje duhovni, kulturni in ustavni preporod. Ne še eno vlado, še en zakon, še eno reformo. Potrebujemo nov odnos do resnice. Potrebujemo pogum, da rečemo: biti Slovenec pomeni nositi odgovornost za skupno prihodnost. Potrebujemo šolstvo, ki bo vzgajalo svobodne ljudi, ne sistemskih lojalistov. Potrebujemo medije, ki bodo služili resnici, ne ideologiji. Potrebujemo sodstvo, ki bo varovalo človeka, ne režima.

In predvsem – potrebujemo državo, ki bo znala spoštovati vse svoje državljane, tudi tiste, ki mislijo drugače. To je bistvo demokracije. In to je največje nasprotje totalitarizmu.«

Branko Cestnik med predstavitvijo romana Dolina zvezd. FOTO: Ivo Žajdela

Pogum, da rečemo: dovolj je bilo zamolčane zgodovine

Naj se v prihodnje v šolah ne učijo le formul, temveč odgovornosti, je vzpodbudil Meglič. »Naj v medijih ne bo le hrup, temveč iskanje resnice. Naj v politiki ne bo le moč, temveč služenje. In naj v duhovnem prostoru ne bo praznina, temveč zavest, da so narodi, ki se znajo zahvaliti, narodi, ki obstanejo.

Slovenija lahko uspe. Ne zaradi zakonov, temveč zaradi ljudi, ki verjamejo, da je mogoče drugače. Ki imajo pogum, da rečejo: dovolj je bilo zamolčane zgodovine. Dovolj je bilo obtoževanja brez očiščenja.

Zdaj gradimo. Zdaj razumemo. Zdaj smo ljudje. V imenu tega glasu vam želim sporočiti: ne bo sprave brez resnice. Ne bo pomiritve brez priznanja krivde. In ne bo svobode brez spoštovanja do vseh, ki so zanjo plačali najvišjo ceno – življenje samo.«

Branko Cestnik med predstavitvijo romana Dolina zvezd, ki se dogaja v povojnem komunističnem taborišču Šterntal. FOTO: Ivo Žajdela

Zgodovinski viri navajajo seznam 938 znanih imen umrlih

Kot je dejala povezovalka programa Petra March Hadler, je na tem mestu nekoč stalo taborišče Šterntal, eno najbolj prezrtih poglavij slovenske povojne zgodovine. Po letu 1945 so v njem zaprli več tisoč slovenskih civilistov, med njimi številne ženske, otroke in starostnike.

Zgodovinski viri navajajo seznam 938 znanih imen umrlih, »a večina teh ljudi nima groba, kraja, kamor bi jih lahko kdo poklical po imenu«. Simbolno je prebrala »le« 46 imen, v spomin nanje in v opomin vsem nam, da človek brez imena ni nikoli pozabljen.

Imena so iz knjige Žrtve koncentracijskega taborišča Šterntal – Strnišče (stran 3), ki je priloga spominski plošči in je objavljena na spletni strani Zgodovina Kidričevo, pod zavihkom Taborišče 1945–1950.

Majda Klemenčič Vodušek, Branko Cestnik in Janez Janžekovič, profesor zgodovine s Ptuja, ki se je daleč najbolj posvetil raziskovanju komunističnega koncentracijskega taborišča Šterntal. FOTO: Ivo Žajdela

Dolina zvezd – roman Branka Cestnika o letu 1945

Po spominski slovesnosti so predstavili peto knjigo z naslovom Dolina zvezd in podnaslovom Roman o letu 1945, avtorja p. Branka Cestnika, duhovnika, publicista, teologa in pisatelja, ki v svojem delu poglobljeno razmišlja o sodobnem svetu, veri, zgodovini in človekovem iskanju smisla. S pisateljem se je pogovarjala Majda Klemenčič Vodušek.

V najnovejšem romanu, s katerim končuje trilogijo romanov o drugi svetovni vojni – zastavil jo je z večernico Pogovori z njo (2023) in nadaljeval z Razmikom med žerjavi (2024) – v katerih nastopajo osebe s tega območja med Ptujem in Pohorjem, je s človeško občutljivostjo in zgodovinsko odgovornostjo osvetlil pozabljeno zgodbo taborišča Šterntal po drugi svetovni vojni leta 1945.

Cveto Ogorelc, dezerter iz nemške vojske, doma iz Dravskega polja, se je priključil partizanom, ki delujejo na Kobanskem, dobil je partizansko ime Boris. Po vojni je vstopil v Ozno, kjer je bil zadolžen za zunanjo stražo v komunističnem uničevalnem taborišču Strnišče (Šterntal). Njegova zgodba se dramatično preplete z zgodbo kočevarske deklice Julie, šterntalske interniranke, ki skrivoma piše dnevnik. Po zaprtju taborišča je Cveto dela na ptujski Ozni. S prvim snegom je nastopila njegova intimna moralna stiska, ki jo je poskušal razrešiti z drzno akcijo.

Ivo Žajdela, Šterntal ali Dolina zvezd, Branko Cestnik, Družina, 7. 9. 2025

1/10