Nadarjena glasbenica je odraščala v neverni družini. Starši so je ves čas spodbujali, naj verjame le vase in v trdo delo. Njena mati, srednješolska učiteljica fizike, in oče, profesor psihologije, sta imela eno samo življenjsko filozofijo: utilitarizem. »Nikoli nista verjela v nič,« je v pogovoru za milansko revijo Tempi pojasnila Yirui. Ker se ni mogla izraziti z besedami, saj »na Kitajskem med starši in otroki ni prav veliko svobode«, se je Yirui naučila govoriti prek glasbe. Natančneje: z učenjem klavirja, kar je začela že kot majhna deklica.

Mlada Weng Yirui je bila ves čas prepričana, da ji glasba lahko ponudi nekaj več ...

Njen učitelj na Kitajskem se je osredinjal izključno na tehniko klavirske igre, mlada Weng Yirui pa je bila ves čas prepričana, da ji glasba lahko ponudi več, čeprav takrat še ni razumela, kaj bi to bilo. »Danes vem, da teh prebliskov ne bi imela brez Boga. Verjetno bi obstajali, toda na Kitajskem Boga niso niti omenjali,« je glasbenica pojasnila v pogovoru za milanski spletni časnik Tempi.

Jagnje Božje, Sin Očetov

Yirui je diplomirala je na univerzi Hangzhou, usmerila se je v poučevanje, igranje klavirja in petje. Iz ljubezni do glasbe se je leta 2016 preselila v Italijo, kjer je v Milanu nadaljevala študij in postala zborovodkinja. »Eden od prvih krajev, ki smo jih obiskali z našo učiteljico italijanščine, je bila milanska stolnica. Ostala sem brez besed: še nikoli nisem videla česa tako lepega in nemudoma sem se vprašala, zakaj so sploh zgradili tako veličastno stavbo.« V prostem času je glasbenica odkrivala še druge cerkve v tem severnoitalijanskem mestu: »Presenetila me je tišina. Videla sem ljudi, ki so sedeli v klopeh ali stali sredi svetišča, ne da bi spregovorili besedo. Spraševala sem se, kaj počnejo. Potem sem ugotovila, da vsi zrejo v križ, vendar nisem razumela, zakaj.«

Srečanje z Bogom je resnično spremenilo moje življenje, zdaj se več ničesar ne bojim.

Ta vprašanja so v njej tlela kot žerjavica, še posebej potem, ko je v drugem letu študija na milanskem konservatoriju izbrala sakralno glasbo. Med igranjem Vivaldijeve Glorie se je Yirui spraševala o pomenu besed »Agnus Dei, Filius Patris« (Jagnje Božje, Sin Očetov). To Vivaldijevo delo je pravzaprav v njej sprožilo celo vrsto vprašanj o obstoju Boga in Jezusovi smrti. Učitelj ji je pripovedoval o Jezusu. Njeno razumevanje sakralne glasbe, ki jo je navduševala, ne da bi razumela njeno duhovno globino, se je začelo osvetljevati v luči krščanske vere: »Srečanje z Bogom je resnično spremenilo moje življenje, zdaj se več ničesar ne bojim.«

Verouk, Marija in odpuščanje

Nato je spoznala župnika Francesca Zhaa iz kitajskega katoliškega občestva v Milanu. »Nikoli me ni poskušal spreobrniti, pa tudi sama sprva nisem imela namena, da bi to storila,« pojasnjuje glasbenica. Toda po zaslugi tega duhovnika je odkrila lepoto molitve, začela je obiskovati skupino za katehumene.

Ni bilo preprosto razumeti, zakaj Jezus uči odpuščanja. Tega me na Kitajskem niso naučili.

»Ni bilo preprosto razumeti, zakaj Jezus uči odpuščanja. Tega me na Kitajskem niso naučili. Če me nekdo prizadene, sem si mislila, zakaj bi mu morala odpustiti? […] Kako mu lahko odpustim? Ali lahko odpustim sami sebi? Starši so me učili, da se moram zaščititi, se postaviti zase, da ne smem biti predobra oseba, ker ljudje takšne izkoriščajo. Po drugi strani pa Cerkev meni, da so tisti, ki odpuščajo, močni in pogumni,« se spominja mlada žena, ki ji je mama vedno govorila, naj drugim ne odpušča.

Nekega dne je pred koncertom poskušala moliti: zmolila je Zdravamarijo in nebeško Mater prosila, naj jo varuje med koncertom. »Na svoje veliko presenečenje sem odigrala odlično, nobene napake nisem naredila. Od tistega dne sem začela pogosteje moliti,« je pojasnila v pogovoru za italijanske medije.

Upanje za mlade na Kitajskem

Zakrament svetega krsta je prejela 8. aprila 2023 v Milanu, ob krstu je dobila ime Eleanor. Yirui danes redno moli, vera pa je postala steber njenega življenja, tako zasebnega kot poklicnega.

Glasbenica obenem pozorno spremlja položaj mladih na Kitajskem, kjer je krščanska vera še vedno zatirana. Upa, da bodo ti mladi nekoč tako kot ona lahko odkrili resnico onkraj materialističnih vrednot, ki jih vsiljuje družba: »Molim, da bi mladi na Kitajskem prepoznali resnico in ji znali slediti, ne pa da brezglavo sledijo družbi.«