Prvo berilo: Ko je vstal od mrtvih, smo z njim jedli in pili, Apd 10,34a.37–43;
Ps 118;
drugo berilo: Iščite, kar je zgoraj, kjer je Kristus, 1 Kol 3,1–4

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 20,1-9)

Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih.

Video razlaga za otroke

Tek ljubezni, ne radovednosti 

Piše: Jure Sojč

Smiselno je, da se velikoNOČNI evangelij ne začne s svetlobo, ampak v temi. Evangelist Janez to zapiše: »Še v temi.« To je ura človeka, ura srca, ki ljubi, a še ne razume. Marija Magdalena stoji pred odprtim grobom in ne ve, da stoji pred začetkom novega stvarjenja.

Zopet je vrt in novi Adam prebuja človeštvo. Kamen je odvaljen. Ne zato, da bi Kristus lahko šel ven, ampak da bi človek lahko vstopil v skrivnost. Bog nikoli ne odstrani kamna zato, da bi pobegnil iz sveta, temveč da bi nas povabil v globino svojega delovanja. Grob postane prostor razodetja. Peter in drugi učenec tečeta. To ni tek radovednosti, ampak tek ljubezni. Ljubezen vedno teče hitreje kakor strah. Vendar prvi, ki pride, ne vstopi. Ljubezen spoštuje skrivnost, počaka. Cerkev je vedno ta tek dveh: avtoritete (Petra) in ljubljenega učenca (Janeza), službe in kontemplacije. Šele ko stopita skupaj v praznino, se rodi vera. Vidita povoje. Telesa ni več tam, ostanejo znamenja podarjenosti. Povoj je kakor zadnja sled učlovečenja: Bog je resnično vstopil v našo smrt. A prtič je posebej zvit. Vstajenje ni vrnitev v prejšnje stanje, ni oživitev mrtvega. Je prehod, nova oblika bivanja. Evangelist Janez zapiše: »Videl je in veroval.« Vera ni razlaga dogodka, vera je srečanje. Učenec še ne razume Pisma, a njegovo srce je odprto. Vstajenje se ne vsili razumu, razodene se srcu, ki ljubi.

Razlago evangeljskih odlomkov pripravlja duhovnik mariborske nadškofije Jure Sojč. FOTO: osebni arhiv

Med povojem in obljubo

Velika noč ni spomin na čudež iz preteklosti. Je razodetje Očetove ljubezni, ki v Sinu prehaja skozi smrt in jo napolni z življenjem. Kristus ne odpravi naših ran, temveč jih poveliča. Njegove rane ostanejo, a svetijo. V njih je prostor za vsakega izmed nas. Tudi mi živimo med povojem in obljubo. Še ne razumemo vsega, še smo na poti. A Cerkev nam daje peti alelujo. Ne zato, ker bi bilo vse že jasno, ampak ker je Ljubezen zmagala. Aleluja je dih vstajenja v naših prsih. Ko zapustimo cerkev, ne zapustimo praznega groba, ampak ga nosimo v sebi. Vsakič, ko ljubimo, ko odpuščamo, ko sprejmemo križ brez zagrenjenosti, postane naše življenje prostor, kjer je kamen odvaljen. Velika noč pomeni, da smrt nima več zadnje besede. Zadnja beseda je odnos. Zadnja beseda je Oče, ki v Sinu po Duhu podarja življenje.

Ko me ljudje vprašajo, zakaj verovati v Kristusa, jim rečem: »Predstavljaj si, da greš po cesti in se ta nenadoma razcepi v dve smeri. Ne veš, kam naprej. Na razcepu stojita dva človeka: eden je mrtev, drugi živ. Katerega bi vprašal za pot?« Kristus je bil obujen, da bi tudi naše srce postalo prostor vstajenja. Aleluja.