V Kinodvoru smo si na predpremieri ogledali film Otoki svetlobe, odisejade Milčka Komelja, v katerem so se ustvarjalci z umetnostnim zgodovinarjem in pesnikom dr. Milčkom Komeljem sprehodili skozi izbrana poglavja likovne umetnosti.

Film predstavlja pogled na umetnost in tudi življenje Milčka Komelja, od njegovega otroštva, v katerem je veliko časa preživel v knjižnici, ki jo je vodil njegov oče. Tam je srečal tudi umetnike, dobesedno in v tistem duhovnem, prenesenem pomenu. Tako se je na primer pogovarjal z Rembrandtom, s katerim sta že stara znanca, če že ne celo prijatelja, kot je sam dejal, hkrati pa je spoznal tudi njegovega sina, katerega obraz je obžarjen, ker bere knjigo. Umetnost sije nanj. Milček Komelj namreč povezuje besedno, slikarsko in kiparsko umetnost. Tudi slika govori, tudi kipar lahko ustvari abstraktne stvari, kot so meglice nad valovi, in tudi njegovo delo je lahko podobno sliki.

Pri Komeljevih je bila umetnosti doma že pred Milčkovim rojstvom, zdaj pa se je usidrala tudi v njegovem sinu Matjažu, ki je postal pesnik. Morda prav zaradi te vseprisotne umetnosti Milček življenje dojema kot sanje, polno svetlobe. »Tudi Bog je v njej,« prizna svoje videnje svetlobe in stvarstva na splošno. Prek spoznavanja drugih umetnikov pa bistvu spoznavamo tudi Milčka samega, saj so ga prav oni izoblikovali. V mladih letih se je med drugimi družil z Vladimirjem Lamutom, ki mu je ob smrti napisal elegijo in si ga izbral za temo na diplomi, in Božidarjem Jakcem, katerega zgodnje delo je obravnaval v doktorski disertaciji, ko je ustvarjal še v ekspresionističnem duhu. Komelj namreč velja za prvega, ki je preučil slovenske ekspresioniste.

Eno najzgodnejših doživetij umetnosti pa je slika sv. Miklavža v kapiteljski stolnici, ki jo je naslikal Tintoretto. To ime je bilo za Novomeščane pojem slikarja, in ko je Milček Komelj risal in prispel do točke, ko se je moral odločiti, kaj bo postal, so ga spraševali, ali bo Tintoretto. Tako močno je bila slika v cerkvi zasidrana v domačinih. Zato ni čudno da je prav obris te cerkve dobil mesto v ozadju Komeljevega portreta.

Čeprav ni postal slikar, kot je predvideval, a se je nato odločil za pisanje o umetnosti, sam pravi, da ustvarja podobe v notranjem svetu. Kakšen je ta svet, izvemo delno od njegovega sina, delno pa ga razkrije sam, ko z zanosom opisuje na primer sliko izgubljenega sina ali Zadnjo večerjo Toneta Kralja.

Dokumentarni film je režirala Alma Lapajne, premierno pa si ga boste lahko ogledali v torek, 24. februarja 2015, ob 20.50 na Prvem programu Televizije Slovenija.