Ljubljanski knezoškof Janez Zlatoust Pogačar (1811–1884) se je z vidnimi črkami zapisal v slovensko zgodovino, tako cerkveno kot narodno in kulturno, vendar je zaradi nekaterih okoliščin ostajal v ozadju in tako ga tudi zgodovinopisje ni upoštevalo. Dr. Matjaž Ambrožič je s svojo obsežno in temeljito študijo Ljubljanski knezoškof dr. Janez Zlatoust Pogačar, njegova verska, kulturna in politična vloga za zgodovino Slovencev zapolnil to vrzel in Pogačarja postavil spet na vidnejše mesto v naši zgodovini.

Pogačar in zavod Alojzijevišče ter uvod v Wolfovo Sveto pismo

Pogačar je dobrih dvaindvajset let (1837–1859) preživel v senci znanega knezoškofa Alojzija Wolfa kot njegov najpomembnejši sodelavec. Velika dela in uspehi tedanjega časa se navadno prisujejo Wolfu in celo ime nosijo po njem, v resnici pa je bil pri marsikaterem gonilna sila in izvajalec Pogačar. Med bolj znanimi sta zavod Alojzijevišče, kjer so se vzgajali novi duhovniki, in uvod v Wolfovo Sveto pismo, ki sta nedvomno Pogačarjevo delo.

V času knezoškofa Jerneja Vidmarja (1860–1875) je močno vplival na kranjsko cerkveno politiko, posebej ob sprejemanju nove liberalne zakonodaje, ko se je zavzemal za vpliv duhovščine v šoli in narodni politiki. Upal se je postaviti za slovenske interese v šolstvu in politiki.

Knezoškof Janez Zlatoust Pogačar.

Prizadevno je sodeloval pri ustanavljanju Slovenske matice

Prizadeval si je za vzpostavitev slovenske šole s poučevanjem nemščine. Vseskozi je bil narodnjak in se je v različnih službah zavzemal za pravice svojega naroda. V tem kontekstu je treba razumeti tudi njegovo prizadevno sodelovanje pri ustanavljanju Slovenske matice.

Bil je prvi pobudnik organiziranega cerkvenega zgodovinopisja

Pogačar je v revolucionarnem letu 1848 ustanovil tednik Slovenski cerkveni časopis (od 1849 Zgodnja Danica), že v prvem letu svojega škofovanja 1875 pa Laibacher Diözesanblatt, škofijski list, ki je duhovščini pomagal pri pastoralnih usmeritvah, jo seznanjal z novostmi v Cerkvi pa tudi z državnimi in deželnimi zakoni. S pojavom škofijskega lista je povezana še ena pomembna Pogačarjeva zasluga: bil je prvi pobudnik organiziranega cerkvenega zgodovinopisja. Spodbujal je duhovnike, da so začeli zbirati gradivo in objavljati zgodovinske vire, in jim za objavljanje zgodovinskih prispevkov dal na razpolago kar škofijski list. Načrtoval je projekt zgodovine škofije, za kar naj bi bile izhodišče študije o posameznih župnijah. Od leta 1888 je imel škofijski list svojo prilogo Zgodovinski zbornik, ki je bil namenjen znanstvenemu objavljanju zgodovinskih virov. Pogačar ima glavno zaslugo tudi za graditev cerkve Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani.

Pogačar ima glavno zaslugo tudi za graditev cerkve Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Foto: Ivo Žajdela

Veliko se je prizadeval za narodno slogo

Dejavnost škofa Pogačarja je seveda segla še na druga področja. Pod njegovim vodstvom so se v Alojzijevišču vzgajali ne le bodoči duhovniki, ampak tudi številni svetni izobraženci in kulturniki. Znal je prisluhniti novim socialnim razmeram, ki so se v deželi porajale vzporedno z industrializacijo. Na političnem področju si je veliko prizadeval, da bi se vsaj v tistih zadevah, ki so za narod življenjskega pomena, med posameznimi smermi kljub različnim nazorom ohranjala sloga. Zadnje obdobje njegovega življenja so namreč zaznamovali politični in narodni boji. Položaj na Slovenskem se je zaostril zaradi prevladujočega nemškega nacionalizma. Čedalje ostrejši so postajali tudi notranji spopadi med Slovenci samimi. Iz njih sta nastala dva tabora: staroslovenci in mladoslovenci.

Na koncu je »zmagal« Klun, poražen pa je bil Pogačar

Pogačar si je prizadeval za umirjanje političnih strasti. Bil je nosilec slogaške politike, ki se časovno ujema z njegovim škofovanjem. V knjigi je podrobno prikazan njegov nastop proti duhovniku Karlu Klunu, uredniku Slovenca, ki se je zelo angažiral v javnih zadevah. Škof Pogačar je poskušal Kluna umiriti tako, da ga je prestavil v obrobno župnijo, vendar se je Klun temu uprl. Na koncu je »zmagal« Klun, poražen pa je bil Pogačar. Njegov naslednik Jakob Missia (škof 1884–1898, potem goriški nadškof in kardinal 1898–1902) mu ni sledil. Spravni ton je zamenjal z bojevitejšim. Tudi sicer je Pogačarjevo delo začel namensko prezirati in je na ta način zašlo v zgodovinsko pozabo.

Spominska plošča za škofa Ivana Zlatousta Pogačarja v župnijski cerkvi Žalostne Matere Božje v Breznici na Gorenjskem. Foto: Ivo Žajdela

Relativni mir je zamenjal bojevitejši nastop Antona Mahniča

Pogačarjeva smrt leta 1884 je pomenila svojevrstni prelom v slovenski zgodovini 19. stoletja. Relativni mir, ki ga je vzdrževal, je zamenjal bojevitejši nastop Antona Mahniča, kar je pomenilo – podobno kot v sosednjih deželah – oblikovanje političnih taborov, na koncu pa v 90. letih 19. stoletja še političnih strank.

Dr. Matjaž Ambrožič je raziskavo naredil na podlagi vsega razpoložljivega zgodovinskega gradiva, tako da gre za temeljito delo, ki se odlikuje po zelo berljivem slogu.

Ivo Žajdela, Knezoškof Pogačar, Demokracija, 20. 5. 2004