»Moje besede, moje pripovedi, moji spomini, ubesedeni v dnevniških zapisih – so moje solze veselja in bolečine. Temu bi lahko rekel, da so to moji soneti v prozi. A prav ti so tisti, ki opredeljujejo mojo človečnost, ki sem jo podedoval od staršev in ljudi na prekmurskih ravnicah.

Če bi pisal sonete, bi se ti mokrili od mojih solza. Najraje bi s tem končal ter sonete naslovil z nepalsko himno Stotine cvetov, v srčiki katerih je geslo: Mati in domovina sta dragocenejša celo od nebes. Esejistični zapisi, ki se vrste v Romanju k podoranim brazdam, so na zunaj podoba 'triperesne deteljice',« je uvodoma v knjigi zapisal Jože Zadravec.

Vsebino knjige je sam opisal z naslednjimi besedami:

O sestri, misijonarki s. Mileni Zadravec

»Najprej doživetja, napori, bolečine prekmurskega dekleta s. Milene Zadravec, misijonarke v nekaterih osrednjih mestih Bližnjega vzhoda (Bejrut, Kahhale, Kairo, Jeruzalem, Betlehem, Aman), njeno življenje in delo v deželah, kjer se dnevno vrste bombardiranja, pokoli, umiranja, smrti, a tudi njena sočutja nad nedolžnimi ljudmi, predvsem otroki, v kolesju sovraštev odraslih, otrocih tako 'lepih, prisrčnih, željnih mirnega življenja in človeške topline', kot jih je dandanašnji le malo na svetu. Zame, ki sem občasno le v drobcih po e-pošti spoznaval njeno odisejado med otroki in mladino v deželah Bližnjega vzhoda, je bilo to spremljanje dokaj mukotrpno.

Neštetokrat se mi je vrinil v zavest ta večni 'zakaj', ko pa Milene nikoli ni povsem zapustilo domotožje po rodnih prekmurskih ravnicah, kot tudi ne spomini na Edenski vrt doma pri starših, bratih in sestrah, po prijateljicah, domači cerkvi, po gajih, njivah, senožetih, potoku Črncu z mlinom, po vsakem sakralnem znamenju, ki jih v Odrancih ni tako malo, po šoli in božji njivi, po Sloparci, Gredicah, Ristarci, Črncu, pomladnih zvončkih, poletni pšenični pozlati, koruznih razkošnih listih. Vse to in še marsikaj!«

Od Srebrnega brega do Triglava in Gorjancev

»Drugi del pripovedi obsega moje popotovanje z desetnijami prijateljev in prijateljic. A to je le majhen vršiček iz pogorja, ki se razprostira od Srebrnega brega na Goričkem do Triglava in Gorjancev. Tu se vrste drobci spoznavanja osrednje 'Slovenije, dežele mojih sanj', njenih znamenitostih in posebnostih: o pohorskem pevcu Juriju Vodovniku, njegovi bukovniški poeziji, njegovi Skomarski hiši, davnih časih in njihovih ljudeh, običajih, šegah, praznovanjih, o socialnorealističnem pesniku Ivanu Minattiju iz Slovenskih Konjic, predvsem o njegovi zadnji pesniški zbirki sončni Onkraj, v kateri navzočnost smrti preobrača v ljubezen in veselje do življenja, z izpovednimi akordi Zahvaljen Dobri in Nedoumljivi.«

Da bi bila vsa, v celoti, zveličana

»O prostem, a kar se da stvarnem, razmišljanju o Celjskih grofih in njihovi 'vladarski odisejadi', o popotnici okoli sveta Celjanki Almi Karlinovi, in o, za nekatere 'nesrečnim', a vendar globokem pesniku Antonu Aškercu ter njegovih spominskih ostalinah na kmetiji Aškerc, kmečkih znamenitostih 'da te kap', ter njegovih za umno gospodarjenje vnetih naslednikov.

Kamor koli sem stopil med sedanjimi ostalinami Žičke kartuzije, povsod sem se poetično predajal korakom tihotnih kartuzijanov, nekdanjih menihov, kakor da sem sam del njihove zgodovine, obujal sem spomine, ki so mi ostali ob branju del o Bistri in Jurkloštru ter o srečanjih ter pogovorih z živimi Brunovimi menih našega časa v Pleterjah.

Zaznaval sem njihov molitveni vzdih, predvsem mojega rojaka p. Cirila Zvera, ki mi je za časa svojega življenja zelo pogosto ponavljal: 'Moja molitev, moj poslednji molitveni vzdih namenjam moji deželi Sloveniji, da bi bila vsa, v celoti, zveličana, za to sem tukaj, zato se žrtvujem, zato molim, zato se postim, za to živim, trpim in umiram ... Drag, neskončno drag mi je slovenski narod! Zanj molim, zanj se žrtvujem, zanj želim tudi umreti.«

To mi je potrdil tudi njegov veliki prijatelj v neposredni soseščini mag. Boštjan Petauer: 'Kartuzijan p. Ciril Zver je eden najboljših ljudi, kar sem jih kdaj koli poznal in v dosedanjem življenju srečal.' Mag. Petauer je Cirila obveščal, kaj se dogaja doma in po svetu, kajti njega je vse zanimalo, on pa mu je razlagal razne verske resnice. Tako sta si oba širila duhovna obzorja. Petauerjeva žena Jožica ga je ohranjala v dragocenem spominu kot družinskega prijatelja in najbližjega soseda, pobožnega, svetega, praktičnega in človekoljubnega.«

Kakršnega si bomo sami ustvarili

»Kaj pa so 'nedeljske praznične vinjete', ki sklepajo 'triperesno pripoved'? Teologiziranja niso, tudi filozofiranja ne, še manj so 'brezdušno razpravljanje' in 'pusto ideologiziranje', temveč odčitavanje življenja v vsakdanjih stoterih različicah, v katerem se odzrcaljajo radostne vzmeti Božje misli.

Ali ne doživljamo Jezusovo popotovanje v Emavs vsak dan? Na mnogotere načine! Ali si ne zapiramo oči vsak dan samo zato, da bi nam stvari bile videti lepše, da ne bi videli ta naš 'narobe svet', da bi potonili pred zavestjo, da bo naš svet tak, kakršnega si bomo sami ustvarili, da smo lahko vsak dan drug drugemu misijonarji, da je kultura predvsem 'veroizpoved duše', da 'praznične vinjete' oblikuje sveta 'skrinja' stoterih radosti, a tudi stoterih drobnih bolečin, ta prijazna ropotarnica spominov.«

Trideset »nedeljskih prazničnih vinjet«

»Trideset 'nedeljskih prazničnih vinjet', ki se vrste v sklepnem delu trilogije, je ena sama radost odrešenja, en sam vzklik po deželi veličastja, kjer nam bo manj sile, eno samo spoznanje, kot ga je o človeškem srcu poetično ubesedil naš Goriški slavček: 'Če vse je gorje pretrpelo sveta, zanj preveč en žarek, en hip je neba!' Ena zadnjih vinjet ima naslov Gloria in excelsis Deo.

Besedilno obsežno sklepa vzklik: 'Človek, pusti, naj te vodi zvezda, zvezda, ki naznanja rojstvo Odrešenika!' Sklepa jo misel, ki jo je ubesedil akademik Taras Kermauner: 'Brez Boga smo izgubljeni ... Le v Bogu smo otroci, nedolžni, trdni, vedri, spojeni z nebom. V srcih lepota in smisel, ki ne mine.'«

Kako daleč je segel raztros žuljev prednikov

»Kdo naj izmeri vso žlahtnost osebnosti in vso pestrost delovanja po svetu razseljenih Odrančanov oziroma Odrančank? Kdo naj premeri, koliko dobrega in plemenitega so razsejali po vsem svetu? Kdo bo pretehtal vse napore naših prednikov, ki so svoje žulje prenesli v duhovni in materialni blagor ljudstev, svoja izmučena telesa pa darovali zemlji?

Kam drugam kot v zakladnico vere in kulture mnogih narodov so se prenesla žrtvovanja naših misijonark, naših odranskih redovnih sester in duhovnikov, naših doktorjev znanosti, naših vzgojiteljev, profesorjev, učiteljev in vse vrste delavcev? Kdo bo izmeril, kako daleč je segel raztros žuljev naših prednikov, ambasadorjev odranske vere in kulture, kako daleč je odmeval glas prekmurskega slovenstva doma in po svetu!«

Plejada Bogu in dobrim delom zvestih odranskih rojakov

»Viktor Antolin, odranski Odisej, doktor filozofske znanosti, oče trinajstih otrok, svetovljan, ugleden mislec v ZDA, kartuzijan Štefan Ciril Zver, skoraj šestdeset let vesten in gospodarsko uspešen oskrbnik kartuzije Pleterje pod Gorjanci, doktorica medicinske znanosti in prodekanka na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani, raziskovalka, gostujoča predavateljica na več univerzah po svetu prof. dr. Irena Raščan Mlinarič, muzikolog in etnolog, zbiratelj ljudskega pevskega izročila in zborovodja dr. Štefan Ferenčak, neugasljivi svetilnik na ozarah prekmurskih ravnic, pisatelj in pesnik, sedaj Božji služabnik, mons. Lojze Kozar, priznan in slaven zborovodja mnogih pevskih zborov v Ljubljani in okolici, operni pevec Venčeslav Zadravec ... in še plejada Bogu in dobrim delom zvestih odranskih rojakov.

To so ljudje, neprekosljivi v delu za duhovni blagor bližnjega, ne glede na raso ali narodno pripadnost. Dajali so čast odranskemu ljudstvu! Iz njegove duhovne zakladnice so zajemali in jo spet deseterno polnili z mnogimi rodovitnimi darovi.«