Založba Cerdonis iz Slovenj Gradca je izdala knjigo Ljudje in ulice mojega odraščanja, v kateri je Iva Potočnik prikazala zgodovino družin v Slovenj Gradcu.

Iva Potočnik je profesorica slovenskega jezika in slovstvena folkloristka, ki je vrsto let učence osnovne šole na Prevaljah navduševala za zbiranje folklornih besedil. Pripra­vila je objavo pisma Zefike Gasperinove, leta 1793 napisanega v slovenskem jeziku Tonetu Bonazzi. S knjigo Pripovedovali so jih mati moja je v praksi potrdila spoznanja slovstvene folkloristike. Njena predanost slovenskemu jeziku in slovstveni folklori, ki jo dojema kot vrednoto, je vredna občudovanja.

Njena ustvarjalnost jo je tokrat vodila v rojstni kraj Slovenj Gradec in v bibliografijo dodaja knjigo Ljudje in ulice mojega odraščanja, zbirko biografskih zgodb in pripovedi o vsakdanjem življenju v mestu Mislinjske doline. Zajetno knjigo (525 strani) je izdala založba Cerdonis iz Slovenj Gradca.

Prikazati pestrost socialnega okolja v mestu

V središču avtoričine vsakdanjosti so prebivalci Cankarjeve, Ozke, Vrtne (Vorančev trg), Meškove in Poštne ulice, ki kot prstan obkrožajo Glavni trg mesta Slovenj Gradec. Pri določitvi teritorialnega območja zbiranja spominov sta avtorico vodila dva motiva. Na eni strani njena osebna izkušnja, saj je tu preživela mladostna leta, otroška prijateljstva pa so ostala tudi potem, ko si je dom ustvarila na Ravnah na Koroškem.


Iva Potočnik

Drugi motiv je socialno okolje, saj stanovalci izbranih hiš v mestu niso živeli odmaknjeno in izolirano. Predstavitev njihovega povezovanja in sodelovanja s prebivalci v sosednjih ulicah daje celovitejšo podobo načinu življenja v mestu.

Avtorica se tudi ni omejila na posamezno družbeno ali socialno skupino. Ravno nasprotno. Topografski pristop obravnave ji je omogočil prikazati pestrost socialnega okolja v mestu in raznolikost načina življenja v njem. Ob tem spoznavamo tudi materialno, socialno in duhovno kulturo posamezne družine.

V ospredju je zgodba družine in delovanje v skupnosti

Knjiga Ljudje in ulice mojega odraščanja je časovno omejena na 20. stoletje, kar je delno narekovala tudi izbrana metoda dela, biografija družine in posameznika. Avtorici so bili temeljni vir spomini številnih sodelavcev, lastnikov spominov, prebivalcev, znanih in manj znanih osebnosti iz obravna­vanih ulic. Spomini so ji služili za rekonstrukcijo podobe načina življenja in njegovega spreminjanja skozi stoletje. Avtorica je uporabila tudi zgodovinske in slikovne vire, ki zgodbam dajo dodatno prepričljivost.



V ospredje rekonstrukcije načina življenja je postavila zgodbo družine, njenih posameznih družinskih članov, njihove medsebojne odnose in delovanje v skupnosti. Zbrala in zapisala je številne individualne resnice in osebne usode ter z veliko mero tankočutnosti (ne)razkrivala tudi občutljive podrobnosti njihovega življenja.

Način predstavitve življenjskih zgodb temelji na slovstveni folklori. Avtorica je obsežno in raznoliko materijo spominov spretno in jezikovno odlično oblikovala v prijetno, zanimivo in napeto branje.

V spominih so skriti številni dogodki

Obsežno vsebino je razdelila na več poglavij, tako da ima vsaka ulica svoje poglavje, tem pa so dodana še poglavja Povezave, Anekdote in prigode, Slovar neknjižnih besed in Seznam pripovedovalcev.



V topografskem pristopu na mikrolokaciji mesta je Potočnikova obrazom in njihovim življenjskim zgodbam določila sistematičen okvir z izbiro ulice in zaporedjem njenih hišnih številk. Slikoviti opisi arhitekturnih zanimivosti hiš, notranje razporeditve prostorov in njihove opreme, tudi opreme posameznih obrtnih delavnic, ureditve vrtov in gospodarskih poslopij dajejo vpogled v posamezne kulturne sestavine snovne kulturne dediščine mesta.

V spominih so skriti številni dogodki in razlogi, ki so skozi stoletje vplivali na spremembo njihove podobe. Zunanja podoba hiš in Meškove ulice se je tako precej spremenila po velikem požaru leta 1903. Kasneje so nekatere pritlične stavbe zamenjale nove nadstropne hiše.
V mestu pa sta se še po drugi svetovni vojni prepletala ruralnost in obrtništvo. Deagrarizacija in urbanizacija sta po drugi svetovni vojni ulicam dali sodobno mestno podobo. Opazne spremembe v bivalni kulturi pa so se zgodile z uvedbo vodovoda, kanalizacije in toplovoda, rabo električnih naprav, gospodinjskih aparatov itd.

Zgodbe razkrivajo selitve prebivalcev

Oživljene življenjske zgodbe razkrivajo selitve prebivalcev. Sem so prihajali iz bližnje in daljne okolice za vajence, se izučit za čevljarja ali ši­viljo, opravljat delo krojača, kuharice, gospodinjske pomočnice, uradnika, zdravnika, učitelja itd. Tu so našli začasen, številni stalen dom, nekateri kot lastniki hiše ali stanovanja, drugi kot podnajemniki.



Iz zgodb izvemo, kdo iz Primorske in Koroške je po nastanku Jugoslavije in koroškem plebiscitu našel zatočišče v nekoč štajerskem mestu ob Mislinji, da je ta in ta mogoče med drugo svetovno vojno okupatorju izdajal someščane, koga in kam je nemški okupator izselil in odpeljal v koncentracijska taborišča, kdo je pomagal partizanom in se jim pridružil, kdo se nikoli ni vrnil v svoje mesto, komu je Udba delala preiskave, kdo je odšel v druga mesta, v Ljubljano, Maribor in tudi tujino.

O zagotavljanju lastne eksistence in preživljanju družine

Zgodbe govorijo o zagotavljanju lastne eksistence in preživljanju družine. Nekateri so denar služili v obrtnih in rokodelskih delavnicah, drugi v bližnjih tovarnah, tovarni kravat, Tovarni usnja, Tovarni meril, Tovarni kos. Dodatni vir so iskali s pomožnimi deli, rejo domačih živali, žene so pri drugih opravljale gospodinjska dela, obdelovale vrtove in njive.


Rojstna hiša skladatelja Huga Wolfa

Pripovedovalci govorijo o zelenjavi, ki so jo pridelali na vrtu, in o hrani, ki so jo pripravljali vsak dan in ob praznikih. V letih pomanjkanja je bil vsakdanji jedilnik večine bolj podoben današnjemu vegetarijanskemu krožniku, saj so le redko jedli meso. Sicer pa spoznamo značilna živila in jedi, ki so jih pripravljale bolj ali manj spretne kuharice in gospodinje.

Avtorica s je pomočjo prebivalcev mesta oživila spomin na številne šege ob življenjskih praznikih in ob praznikih širše skupnosti, zanimivosti iz življenja uglednih družin in o družbenem položaju posameznikov, kot so župani, zdravniki, babice, poslovne ženske, skrbne matere, družini predani očetje in tisti, ki jih je prav skrb za preživetje družine oddaljila od nje.

Prebivalci so nosilci gospodarskega in družbenega razvoja mesta

Z Ljudmi in ulicami mojega odraščanja spoznavamo otroške igre in njihova igrišča ob Suhodolnici, na vrtovih hiš in ulicah, vrtec v Rotenturnu, vzgojiteljice in vrtčevsko vzgojo. Šolanje in pridobivanje znanja v osnovni in srednjih šolah, tudi gimnaziji na Ravnah na Koroškem, je marsikomu uresničilo sanje po strokovni uveljavitvi. V spominih učencev in dijakov ostajajo njihovi vzgojitelji in učitelji, ki so z lastnim delom in osebnostjo usmerjali življenja svojih učencev.


Požar leta 1903 je uničil velik del Slovenj Gradca

V mestu s srednjeveško tradicijo sta se še po drugi svetovni vojni prepletala ruralnost in obrtništvo. Deagrarizacija in urbanizacija sta ulicam dali sodobno mestno podobo v obdobju socializma. Njihovi prebivalci pa osta­jajo nosilci družbenih fenomenov sodobnega časa, nosilci gospodarskega in družbenega razvoja mesta ter kulturnega in športnega dogajanja. Glas­ba, ples, balet, dramske in gledališke predstave, likovne in muzejske razstave, številne športne prireditve so le del mestnega utripa, ki so ga ustvarjale pretekle generacije za sedanji in prihodnji mestni utrip.

Knjigo vsebinsko bogatijo številne fotografije

Življenjske godbe in pripovedi v knjigi vsebinsko bogatijo številne fotografije iz osebnih in družinskih albumov in arhivov. Z njimi je avtorica bralcem še dodatno približala oživljeno podobo mesta, predvsem pa ohranila vizualni spomin na pripovedovalce, njihove družinske člane, sorodnike, prijatelje in znance iz ulice.

Slovar neknjižnih besed pojasnjuje bogato narečno in pokrajinsko jezi­kovno kulturno dediščino, ki jo je avtorica ohranila pri zapisu spominov pripovedovalcev in jo tako približala prebivalcem drugih slovenskih regij in pokrajin.

Kot je v uvodni besedi zapisala zgodovinarka dr. Karla Oder, je Iva Potočnik »z inovativnim pristopom in obsežnim zapisom v knjigi Ljudje in ulice mojega odraščanja obogatila slovensko etnološko stroko in slovstveno folkloristiko.

Ohranila je dragocene pripovedi o nači­nu življenja in prebivalcih Slovenj Gradca. Ob častitljivem jubileju, 750-le­tnici podelitve mestnih pravic, je mestu poklonila dragocen biser iz zakla­dnice njegove snovne, nesnovne in jezikovne kulturne dediščine.«