Inštitut za civilizacijo in kulturo je izdal knjigo zgodovinarja dr. Igorja Grdine o ruskem kontraadmiralu Aleksandru Dmitrijeviču Bubnovu (1883–1963).

V knjigi Pluti je treba. Kontraadmiral Bubnov ter njegove domovine in vojne je dr. Igor Grdina osvetlil Bubnova kot strokovnjaka za vojno mornarico. Bubnov je kot profesor v Dubrovniku med letoma 1930 in 1933 napisal trilogijo Istorija pomorske ratne veštine (več kot tisoč strani) in leta 1937 še knjigo Strategija. Vođenje rata na moru.

Leta 1905 je sodeloval v spopadu z japonsko mornarico pri Cušimi, kjer so Rusi doživeli katastrofalni poraz, Bubnov pa je bil ranjen in ostal lažji invalid. Glavnino pozornosti je Grdina dal opisom japonsko-ruskih pomorskih vojn leta 1904 v Port Arturju (v kitajski Mandžuriji) in leta 1905 Cušimi (otok med Japonsko in Korejo), nezavidljivem položaju ruske mornarice med prvo svetovno vojno ter sodelovanju v ruski državljanski vojni. Avtor je knjigo napisal s pomočjo izjemno obširne svetovne literature.

Bubnov se je rodil v plemiški družini Bubnovih v Varšavi. Kot mnogo takratnih plemiških vrstnikov se je pripravljal za vojaški poklic. V družini si je pridobil široko in svetovljansko izobrazbo ter znanje nemškega in francoskega jezika. Po končani gimnaziji je bil leta 1900 sprejet na šolanje v elitno rusko Vojaško pomorsko akademijo v Sankt Peterburgu. Diplomiral je leta 1903 in takoj nato opravil staž kot oficir palubne straže na šolski križarki na potovanju okoli sveta.

Najprej je začel služiti v baltski floti. V drugem delu rusko japonske vojne je leta 1905 postal topniški oficir na novi oklepnici Orel. V pomorski bitki pri Cušimi konec maja 1905, v kateri so Japonci katastrofalno porazili Ruse, je postal invalid. Nato je nekaj let služboval na šolskih in bojnih ladjah. Leta 1910 je končal študij na Višji pomorski akademiji. Do leta 1912 je bil pomočnik poveljnika Šolskega artilerijskega oddelka Baltiške flote in obenem tudi predavatelj na Višji pomorski akademiji v Sankt Peterburgu. Sredi leta 1913 je postal pomočnik poveljnika na moderni križarki Diana.

V tem času se je poročil s profesorico Jelisaveto Kokuškin iz veleposestniške družine iz okolice Astrahana. Leta 1914 se jima je rodil sin Sergej in čez dve leti še hči Irina.

Ob izbruhu prve svetovne vojne je postal načelnik pomorskega operativnega oddelka v vrhovnem štabu ruskih oboroženih sil. S tega mesta je bil postavljen na načelnika oddelka za celotno vojno mornarico. Leta 1917 je bil povišan v čin kontraadmirala ruske carske mornarice. Po končani prvi svetovni vojni je bil član ruske delegacije na Versajski mirovni konferenci. Med rusko državljansko vojno se je priključil »Oboroženim silam juga Rusije«. Osmega februarja 1920 je bil upokojen.

Z družino je zapustil Rusijo in najprej nekaj časa živel v Parizu. Leta 1921 je skupaj s skupino ruskih pomorskih oficirjev, ki so emigrirali v Kraljevino SHS, poskusil v Ljubljani ustanoviti kovinarsko podjetje, ki bi se ukvarjalo z opremljanjem vojne mornarice Kraljevine SHS. Na povabilo kralja Aleksandra I. Karađorđevića in zaradi jezika se je odločil prevzeti profesuro na Vojaško pomorski akademiji v Dubrovniku.

V obdobju med dvema svetovnima vojnama je pisal tako o lokalnih problemih malih mornaric in o regionalnih problemih Male antante kot o širših globalnih in medcelinskih problemih. Svoja dela je objavljal v Franciji, Veliki Britaniji, ZDA in drugih državah. Bil je odličen organizator, pedagog in predavatelj. Z razpadom Jugoslavije leta 1941 je izgubil službo in se med drugo svetovno vojno s težavo preživljal v Dubrovniku, Bjelovarju in Dravogradu. Po končani vojni se je leta 1946 z ženo preselil v Kranj, saj je bila tu doma sinova žena Milena. Tedaj je imel že resne zdravstvene težave s srcem.

Na prvi državni gimnaziji v Kranju je skupaj z ženo predaval ruščino (on od 1946 do 1953). Po resoluciji Informbiroja leta 1948 sta oba z ženo dobila jugoslovansko državljanstvo. Umrl je nenadoma in bil po pravoslavnem cerkvenem obredu pokopan na zahodnem delu kranjskega pokopališča.

Vedno znova Tannenberg

Grdinova knjiga Vedno znova Tannenberg je razumevanje tannenberške bitke v ruski izkušnji sveta, nekoliko pa tudi v nemški. Gre za edinstvene posledice poraza, ki ni enak ne kosovskemu pri Srbih, kobariškemu pri Italijanih ali sedanskemu pri Francozih. Tannenberg ni vzbudil želje po zgodovinski poravnavi s prihodnjo zmago. Bil je vzet na znanje z vso usodnostjo, ki se jo srečuje tudi kje drugje ob debaklih, vendar ni vodil k regeneraciji, marveč k spremembi generalne usmeritve velikanskega prostora vzhodno od Zahoda. Ruski poraz v mazurskih močvirjih avgusta 1914 je zgodovino zaznamoval drugače – mnogo kompleksneje, daljnosežneje in globlje – kot številne druge spektakularne polomije.

Vozli zgodovine in spomina

Pri isti založbi je leta 2016 izšla Grdinova knjiga Vozli zgodovine in spomina. V njej je objavil pet prispevkov: Bizanc in misijon v Srednji Evropi, Razumevanje jezika kot konstitutivna skupnost, Trki imaginarijev v slovenskem kmečkem uporu in ob njem, Svoji brez svojih (o nemški in slovenski kulturi v času Avstro-Ogrske), Tegetthoff, Maribor in Slovenci.