Založba Mladika iz Trsta je izdala knjigo publicista Vilija Prinčiča Neme priče vojnih grozot 1915–1918, o spomenikih prve svetovne vojne na Goriškem.

Tragični dogodki izpred sto let so dramatično zaznamova­li kraje in prebivalstvo ob reki Soči. Leta 1914 so morali vsi za vojsko godni moški obleči avstro-ogrsko uniformo in se odpraviti na daljna bojišča v Srbijo ali celo Rusijo. Leta 1915, po vstopu Italije v vojno proti habsburški monarhiji, so se vasi ob Soči, na Krasu in v Brdih znašle v središču srditih bojev. Začela se je oblegovalna vojna ita­lijanske vojske in posledično obrambna avstro-ogrske.

Vojaki so ozemlje prekopali s strelskimi jarki, povezovalnimi rovi, kavernami, zgradili so vojaške ceste in za vojaške potrebe opremili tudi naravne jame in kraške doline.

Celotna Soška dolina, Goriški in Tržaški Kras, Brda, Vipavska in Brestoviška dolina so postali eno samo velikansko bojno polje, v njegovi bližini so zrasla gromozanska vojaška naselja. Prav na tem koščku slovenske zemlje je na stotisoče vojakov izmenoma napadalo in se brani­lo od junija leta 1915 do 26. oktobra leta 1917, kar pomeni celih 29 mesecev nenehnih krvavih spopadov.

Zadnjim pričam vojnega dogajanja zob časa ne prizanaša


Vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne v Logu pod Mangartom.

Kaj pa je od tega nesmiselnega klanja ostalo na terenu? Dovolj je, da krenemo z glavnih cest in stez v bolj odmaknjene kraje. Kaj kmalu naletimo na strelske jarke, okope, kaverne, ostanke kamnitih barak in raznih vojaških zgradb. Vse to je v glavnem zapuščina tistih časov. Pogosto na kamnitih obokih kavern stojijo napisi, v dolinah ostanki na hitro postavljenih obeležij umrlim vojakom in samevajoča pokopališča z nagrobniki in ponekod tudi z vojaško kapelico. Ob starih vojaških cestah se nam še marsikje nepričakovano prikaže med zele­njem dobro ohranjen spomenik ali vodnjak. Žal tem zadnjim pričam vojnega dogajanja pri nas zob časa ne prizanaša in številni počasi propadajo.

Preteklost, ki je za seboj pustili neizmerno trpljenje in smrt

Knjiga predsta­vlja širšemu krogu ljudi veliko vojaških znamenj, ki so za marsikoga neznana. Zanimiva je tudi zato, ker je opremljena z zgodovinskimi fotografijami, ki razkrivajo vojna obeležja, kakršna so bila takoj po postavitvi, in hkrati naše kraje v vojnem času. Obenem je izviren vodnik za izkušene raziskovalce kot tudi za strokovno manj podkovane obiskovalce, ki obiščejo našo deželo z željo, da bi si ogledali veliko vojno zapuščino, ki nas spominja na trpljenje tisočih vojakov iz vse Evrope in ne samo njih.


Vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne v Soči v Trenti.

V naslednjih desetletjih bo k1jub trudu marsikateri kamnit pomnik izginil. Knjiga Neme priče vojnih grozot 1915–1918 Vilija Prinčiča pa nas bo tudi v prihodnosti opominjala na žalostno preteklost, ko so v krajih ob Soči potekali odločujoči boji, ki so spremenili Evropo in za seboj pustili neizmerno trpljenje in smrt, a hkrati veliko obeležij in zna­menj: slednja nas kot brazgotine opozarjajo, da tistih časov ne smemo izbrisati iz kolektivnega spomina.

Mnogi spomeniki so na odročnih krajih

»Mnogi spomeniki se nahajajo v odročnih krajih, ki jih ni lahko do­seči, tako da jih je v mnogih primerih načel zob časa, prekrila sta jih mah in robida, pa tudi vandalskih dejanj ni manjkalo. Veliko desetletij ni nihče poskrbel za njihovo vzdrževanje, tako da so propadali in tudi danes, kljub stoletnici vojne, se s težavo najdejo pristojne institucije, ki bi jim povrnile nekdanji videz.


Vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne pri Bovcu.

Obstajali pa so tudi spomeniki, ki so jih iz enega ali drugega razloga dale porušiti same povojne oblasti, kajti s tem so želele izbrisati vse sledi nekdanjih oblastnikov, v našem primeru avstro-ogrskega cesarstva. V zadnjih petnajstih-dvajsetih letih pa so se našli ljudje in kulturna ter zgodovinska društva, ki so s pomočjo starih fotografij obnovili precej spomenikov, ki so postali turistične in izletniške točke,« je zapisal avtor uvodoma.