Teološka fakulteta v Ljubljani je izdala knjigo o zgodovini redovništva na Slovenskem in zbornik o Janezu Evangelistu Kreku.

Inštitut za zgodovino Cerkve na Teološki fakulteti v Ljubljani in založba Salve sta izdala knjigo dr. Bogdana Kolarja Redovniki in redovnice na Slovenskem. Oris zgodovine redovništva na Slovenskem v 50 slikah.

V šestem zvezku zbirke Redovništvo na Slovenskem je predstavljen okvirni zgodovinski pregled pomembne sestavine cerkvenega življenja na Slovenskem, to je redovnih skupnosti. Namenjen je v prvi vrsti vsem, ki jih zanima zgodovina Cerkve in v njenem okviru redovom.

Temelj predstavlja kronološki okvir: od začetkov v antiki do prenovitvenih prizadevanj v samostojni državi Sloveniji. V skladu s tem so najprej na kratko predstavljeni samostani v sosednjih slovenskih deželah, od koder so v današnji slovenski prostor prihajali prvi menihi kot misijonarji.

Večji del besedila je namenjen razcvetu moških in ženskih samostanskih skupnosti v srednjem veku, ko so ti opravljali naloge verskih, kulturnih, socialnih in gospodarskih središč.

Predstavljene so redovne skupnosti v času reformacije in katoliške prenove ter v času razsvetljenih absolutističnih vladarjev, ko je večina redov postala za državo moteča.

V nadaljevanju so obravnavane skupnosti, ki so te čase preživele in so nato v 19. stoletju dale pečat prenovitvenim prizadevanjem svetniških voditeljev Cerkve, kot sta bila škofa Anton Martin Slomšek in Friderik Irenej Baraga.

V tem času so se na Slovensko vrnile nekatere kontemplativne skupnosti, ki so bile stoletje pred tem izgnane.

Obnova po desetletjih prisilnega nazadovanja

Nov izziv tako za celotno Cerkev na Slovenskem kot za redovne ustanove je pomenil nastanek nove države Jugoslavije po razpade Avstro-Ogrske monarhije, v kateri so bili redovi pomembna sestavina vsega cerkvenega in nasploh družbenega življenja.

V novi državi so se redovi morali na novo organizirati in poiskati možnosti za izvirno delo, ki je bilo lastno vsaki skupnosti. Do podobnih sprememb je prišlo po ustanovitvi samostojne Slovenije.

Redovi so vzpostavili nove strukture in hkrati zavzeto iskali izvirno mesto v Cerkvi na Slovenskem, potem ko skoraj pol stoletja te možnosti niso imeli. Za mnoge redovnike in redovnice je namreč druga svetovna vojna prinesla prvo radikalno prekinitev delovanja, nove omejitve pa so prišle še v desetletjih po koncu vojne.

Zato je za marsikatero redovno skupnost mogoče govoriti o novih začetkih ob hkratnem ugotavljanju, da vsega le ne bo mogoče obnoviti, saj se je hitro začelo manjšati število novih članov in članic, vedno več skrbi pa je bilo potrebno namenjati skrbi za starejše v skupnostih.

Avtor je predstavil skupnosti, ki imajo svoje začetke v Sloveniji. Nekaj več pozornosti je v knjigi namenil delu, ki so ga redovniki in redovnice opravili na področju izobraževanja, socialnih in zdravstvenih ustanov, pri misijonskem delu in med slovenskimi rojaki po svetu.

Besedilu je dodal seznam izbrane literature, ki bo lahko v pomoč nadaljnjemu delu, in kronološki pregled naseljevanja redovnih skupnosti na slovenska tla.

Janez Evangelist Krek

V zbirki Znanstvena knjižnica je izšel zbornik Janez Evangelist Krek – sto let pozneje (1917–2017), ki ga je uredil dr. Matjaž Ambrožič.

Izvirna in privlačna osebnost Janeza Evangelista Kreka (1865–1917), na kateri so poudarjeno izstopale značilnosti okolja in ljudstva, iz katerega je izšel, njegova široka razgledanost in solidna izobrazba, njegovi javni nastopi in spisi so pritegovali pozornost množic tako v vseh obdobjih njegovega življenja kot po njegovi smrti.

Krek je bil človek, ki je imel ideje in jih je tudi znal ubesediti. Vendar so bile ideje v pretežni meri takšne, da jih je bilo mogoče uresničiti in spremeniti v dejanja. Zato si je že zgodaj pridobil ugledno javno mesto v slovenski in deloma tudi v širši avstrijski družbi.

Bil je osebnost, ki se ni zadovoljila z ugotavljanjem dejstev ali razmer, temveč je s pozornostjo vedno iskal novih poti. Ob njem je bilo težko biti povsem nepristranski ali nevtralen – ustvaril si je predane privržence in simpatizerje, hkrati si je z nastopi tudi ustvarjal nasprotnike.

Poglobljeno ovrednotenje Krekovega delovanja

Stota obletnica njegove smrti je bila ponovno priložnost, da je Janez Evangelist Krek stopil v ospredje slovenske javnosti. Pripravljena je bila vrsta prireditev, tako v njegovem domačem kraju kot v drugih okoljih.

Izdali so publikacije, ki so izpostavile posamezne Krekove misli in uvide, tudi v smislu uresničevanja socialnih programov, ki so se uveljavili po letu 1891, ko je bila objavljena enciklika Leona XIII. Rerum novarum.

Jubilej je bil hkrati priložnost, da je bil opravljen bolj celovit pogled na dosedanja vrednotenja Krekovega življenja in dela. V razponu stotih let so se namreč zapisala različna osebna in družbena gledanja na Kreka, neredko v veliki odvisnosti od političnega trenutka in prevladujočih konceptov, ki niso bili vedno skladni s Krekovimi izhodišči.

Zbornik predstavlja poglobljeno ovrednotenje celotnega Krekovega delovanja na številnih področjih njegovega delovanja, pri katerem je sodelovalo kar petnajst uglednih strokovnjakov.

Objavljenih je petnajst prispevkov, ki so jih napisali Bogdan Kolar, Igor Salmič, Franc Pfajfar, Marija Stanonik, Janez Juhant, Jure Gašparič, Janko Prunk, Egon Pelikan, Jurij Perovšek, Žarko Lazarević, Stane Granda, Jože Pirjevec, Branko Šuštar, Damir Globočnik in Ivan Štuhec.