Ko brata in sestri odrastejo v ansambel

Ansambel Fekonja iz Prlekije sestavljajo brata Miha in Jan ter njuni sestri Anja in Kaja. Poleg družinskih vezi jih povezujejo glasba, skupne vrednote in vera. Ko je mama v roke vzela kitaro in začela igrati, si najbrž nihče ni predstavljal, da bodo nekoč vsi štirje otroci skupaj stali na odru. Na domači kmetiji v Prlekiji, kjer dela in otroškega razigranega vrveža ni manjkalo, je glasba počasi postajala del vsakdana. Danes se predstavljajo kot mlad družinski ansambel, ki ustvarja slovensko narodnozabavno glasbo. Njihova posebnost ni le štiriglasno petje, temveč predvsem vez, ki jih povezuje tudi takrat, ko glasbila utihnejo. O začetkih, družinskih odnosih in vrednotah, ki jih spremljajo na njihovi poti, smo se pogovarjali z Miho Fekonjo, vodjo ansambla. Od mamine kitare do lastnega ansambla Miha se prvih skupnih glasbenih trenutkov spominja še iz otroštva. Mama, ki je nekoč tudi sama pela v glasbeni skupini Šarm, je kupila poceni kitaro in otrokom ob njej prepevala. Otroštvo so preživljali na kmetiji, veliko časa na prostem in predvsem drug z drugim. Prav skupno odraščanje je po Mihovem prepričanju pomembno prispevalo k nastanku ansambla. Glasbena pot se je nadaljevala v glasbeni šoli. Miha je igral kitaro, brat harmoniko, starejša sestra flavto, mlajša pa klavir. Toda vsi niso bili enako navdušeni. Miha je kot otrok precej raje brcal nogometno žogo, kot sedel pri glasbenem pouku. Šele pozneje je v kitari našel nekaj svojega. Po prihodu iz šole jo je pogosto vzel v roke in tudi po uro igral sam zase. Na njihovi glasbeni poti so imele pomembno vlogo gasilske veselice. Še posebej radi so obiskovali nastope Modrijanov, katerih glasba in podoba sta jih navduševali. Miha se spominja tudi nastopa Poskočnih muzikantov, ko si je prvič zares zaželel, da bi nekoč tudi sam stal na odru kot kitarist. Dolgo se mu je zdelo, da so te sanje nedosegljive. Pravih glasbenih prijateljev ni našel, mlajša sorojenca pa sta bila še premlada. Sčasoma so vsi dovolj odrasli, da so lahko začeli ustvarjati skupaj. Najprej sta igrala brata, nato sta se jima pridružili še sestri. Učili so se novih glasbil, odkrivali večglasno petje in počasi oblikovali svojo glasbeno podobo. Ko so vaje tudi družinska preizkušnja Biti v ansamblu z brati in sestrami ima svoje prednosti, a tudi izzive. »Ko si v bratsko-sestrskih odnosih, ni nekih filtrov,« v smehu pove Miha. Če se komu ni ljubilo vaditi, je to tudi odkrito povedal. Pravi, da je bil včasih precej trmast in je moral druge kar nekoliko spodbuditi k skupnim vajam. A prav družinske vezi so njihova moč. Če pride do prepira, si hitro odpustijo in gredo naprej. Sprva so vadili po vsej hiši, v dnevni sobi, kuhinji, včasih pa so skupaj zapeli tudi med delom v hlevu. Pozneje so si v kleti uredili glasbeno sobo, kjer danes nastajajo njihove glasbene zamisli. Praviloma se srečujejo ob petkih, ko imajo od poznega popoldneva do večera čas za vaje. Kljub študiju, obveznostim in nastopom tako ohranjajo tudi skupni družinski čas. »Kolikor let bomo igrali, toliko let bomo skupaj,« razmišlja Miha. Prav v tem vidi eno najlepših plati njihovega ansambla. Pesmi, ki nastajajo iz življenja Od prvih nastopov pred sorodniki in na vaških dogodkih je ansambel postopoma prerasel v skupino, ki danes nastopa na večjih odrih in ob pomembnih praznovanjih. Pomemben korak so bile tudi prve avtorske pesmi. Miha meni, da so jih ljudje prav zaradi lastnega ustvarjanja začeli dojemati kot resen ansambel. Njihova prva izdana pesem je bila Super si punca, med novejšimi pa je Gravitacije ni. Za obe je Miha napisal besedilo in melodijo. Navdih črpa predvsem iz svojih doživetij. Včasih se usede v glasbeno sobo, vzame list papirja in besede začnejo prihajati skoraj same od sebe. Spet drugič melodijo, ki se mu porodi, posname na telefon in jo razvija pozneje. Pri ustvarjanju jim je pomembno tudi sporočilo pesmi. Želijo slediti sodobnim glasbenim smernicam, vendar pri tem ohraniti spoštljivost. Želijo si ustvarjati glasbo, ki povezuje različne generacije. V Stični so doživeli nekaj posebnega Med nastopi jim bo posebej ostal v spominu letošnji festival Stična mladih. Miha ga je pred leti prvič obiskal kot udeleženec skupaj z mladimi iz Ljutomera. Spominja se množice, skupne maše in občutka, da je del nečesa večjega. »Takrat se mi je res vžgalo srce,« pripoveduje. Posebej ga je nagovorilo spoznanje, koliko mladih živi podobne vrednote in vero. Ko je pozneje dobil povabilo, da bi na festivalu nastopil njihov ansambel, ni dolgo razmišljal. Tudi preostali člani so bili takoj navdušeni. A dogajanje na glasbenem odru je preseglo vsa njihova pričakovanja. Mladi so se že ob prvih taktih začeli zbirati, plesati in prepevati. Vzdušje je bilo izjemno, energija pa ni pojenjala ves nastop. Miha pravi, da je bila to posebna izkušnja tudi zato, ker za dobro zabavo ni bil potreben alkohol. »Na veselicah včasih traja nekaj časa, da ljudje začnejo plesati. V Stični pa je bila energija na vrhuncu že od začetka.« Vera, ki jo živijo tudi zunaj odra Vera jih spremlja že od otroštva. Starša sta jih vzgajala v krščanskem duhu in skupaj so vsako nedeljo obiskovali mašo. Pomemben del njihovega življenja je tudi animatorstvo. Miha na oratoriju v Ljutomeru sodeluje že enajst let, animator pa je tudi njegov brat Jan. Letos se je v župniji Ljutomer zbralo kar 257 otrok in 40 animatorjev. Vere tudi pri svojem glasbenem ustvarjanju ne skrivajo, saj je pomemben del njihovega življenja in vrednot, s katerimi so odraščali. »Z ansamblom želimo predvsem razveseljevati ljudi in jih povezovati z glasbo. Če pa pogovor nanese na vero, je ne skrivamo,« pojasnjuje Miha. Ob tem poudarja, da človek z leti vse bolj razume in ponotranji svojo vero, zato tudi lažje odkrito živi svoje prepričanje, ne da bi se pretirano obremenjeval s tem, kaj si mislijo drugi. Da bi glasba še dolgo ostala njihova skupna pot Ko beseda nanese na prihodnost, Miha ne govori toliko o slavi kot o želji, da bi lahko še dolgo ustvarjali skupaj. Zavedajo se, da jih čakajo službe, družine in nove življenjske obveznosti. Glasbe ne želijo spremeniti v službo, temveč ohraniti kot nekaj, kar jih veseli in povezuje. V prihodnosti si želijo še več avtorskih pesmi, skupnih nastopov in tudi lastnega koncerta. Razmišljajo, da bi ga pri-pravili ob peti obletnici ansambla, najraje v domačem okolju. Predvsem pa si Miha želi, da bi na odru ostali vsi štirje. Njihova največja želja je preprosta: da bi ljudje ob njihovi glasbi pozabili na vsakdanje skrbi, zaplesali in se sprostili. Sami pa bi radi še naprej ohranjali tisto, kar jih je povezalo že v otroštvu – veselje do glasbe in drug do drugega. Kajti še preden so postali ansambel, so bili družina.

Ko brata in sestri odrastejo v ansambel

Ko brata in sestri odrastejo v ansambel

Že 60 let zbiranja slovenskega izročila

Deklica z vžigalicami

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.