Kristjani pogosto naletimo na nauk, da vera ne sme temeljiti na počutju in občutkih, ampak da mora biti zavestna odločitev volje in razuma, da bo mogla premagati viharje življenja. Skratka, naj bi bili v svoji veri čim bolj neodvisni od čustev. Precej stoiško, ne? A obstajajo tudi druge skrajnosti. Srečal sem vernike, ki pretirano iščejo »vzdušje nebes na zemlji«, »občutek Božje navzočnosti«, »ogenj Svetega Duha«, in če tega ni, imajo občutek, da niso dovolj »v Bogu«, »v ljubezni« in da niso dovolj evangeljski. Ali druge, ki v romarskih svetiščih pričakujejo čudeže in videnja, v molitvi mistična doživetja, v slavljenju zamaknjenost. Ojej, kako smo včasih nagnjeni k pretiravanju!

V Magnificatu sem zasledil čudovito modrost sv. Filipa Nerija, ki tudi čustveno doživljanje vere lepo vključuje v Gospodovo pedagogiko postopnosti: »V duhovnem življenju so tri stopnje. Prvo bi mogli imenovati 'živalsko življenje': to je življenje tistih, ki iščejo čutno pobožnost, ki jo Bog navadno daje začetn...