Namesto da bi življenje in smrt sprejemali kot dve strani iste poti, ju razdvajamo in izoliramo. Izrinjanje je prisotno tudi v sodobnih razpravah o končanju življenja, kot da bi se vse skrčilo na vprašanje, koliko stane smrt oziroma koliko stane življenje starejše in bolne osebe. Človeka prikazuje kot strošek, ne pa kot osebo, ki ostaja vredna dostojanstva do zadnjega diha. V Svetem pismu najdemo besede, ki nas spomnijo, da so prav trenutki šibkosti tisti, v katerih se razodeva globoka resnica: »Prelep venec je siva glava, ki se nahaja na potu pravičnosti« (Prg 16,31).

Kljub tej splošni družbeni naravnanosti pa vidim tudi pomembno svetlo točko. Vedno več ljudi se posveča področju paliativne oskrbe. To ni zgolj medicinsko delo, temveč tudi globoko človeško poslanstvo; delo, ki spreminja odnos do življenja in smrti. Paliativna oskrba ni samo spremljanje umiranja, temveč učenje življenja. Uči nas, da so dnevi, ki jih živimo skupaj z nekom, ki odhaja, dragoceni. Uči nas, da biti ob bolniku...