Za prezgodnji porod velja, kadar se otrok rodi pred 37. tednom nosečnosti. Takih je skoraj desetina otrok. Ti otroci za preživetje potrebujejo vsaj nekaj dni, tednov ali celo mesecev podporo aparatov ter posebno strokovno nego. Kljub napredku medicine se število prezgodnjih porodov ne zmanjšuje, se pa zahvaljujoč njemu dviguje možnost preživetja nedonošenčkov.

Prepoznavni znak svetovnega dne nedonošenčkov so drobne vijolične nogavičke, obešene na vrvici skupaj z velikimi belimi in predstavljajo življenje. ponekod po svetu pa na ta dan v vijolični zažarijo tudi nekatere javne stavbe ali znamenitosti.

Za starše, predvsem mame, je prezgodnji porod velika preizkušnja. Petra Znoj, ki je s svojima dvojčkoma Adamom in Žanom pred dobrimi štirimi leti sama šla skozi tako preizkušnjo, od takrat zbira zgodbe mamic nedonošenčkov in jih objavlja na družbenih profilih Junaki tretjega nadstropja in tudi v knjižni zbirki z istim naslovom. Ob letošnjem svetovnem dnevu nedonošenčkov je izšla že tretja.

Zakaj je pomembno osveščanje o svetovnem dnevu nedonošenčkov?

Kljub temu, da se letno rodi 1400 nedonošenčkov, je to stvar, o kateri se ne govori tako pogosto. Ko se znajdeš v tej situaciji, ne veš točno, kam bi se obrnila, jaz se spomnim, da sem se počutila, kot da sem sama na svetu. Seveda imaš v porodnišnici možnost pogovora s psihologom (kar je po mojem mnenju super), vendar sem si izjemno želela kakšnih zapisov ali pripovedi mamic, ki so to situacijo že dale čez. Zavedam se, da je vsak otrok poseben, drugačen in kar velja za enega, ne velja nujno tudi za drugega, vendar ti zgodba mamice, ki ima podoben zaplet kot tvoja, na koncu pa zdravega otročička, da veliko motivacije in volje, nekaj, kar v tistem trenutku potrebuješ. Zelo pomembno se mi zdi, da ob taki travmatični izkušnji nisi sam, da imaš okoli sebe (vsaj v zgodbah) ljudi, mamice, ki razumejo, čez kaj greš, ki razumejo tvoje občutke, ki so takrat seveda povsem drugačni in nerazumljivi mamicam, ki so rodile zdrave otroke.

Kako izkušnja prezgodnjega poroda zaznamuje mamo?

Težko sicer posplošujem, lahko pa delim osebno izkušnjo. Mene je bilo zares strah, nisem vedela, ali bom iz porodnišnice odšla z obema otrokoma, z enim ali brez. Še danes, ko zavonjam razkužilo, me popade nekakšna panika (ko greš na obisk na intenzivno enoto, si moraš namreč oprati in razkužiti roke, to je proces, ki traja nekaj minut in takrat živci delajo, ker ne veš, kaj te bo pričakalo na intenzivni, kakšne novice). Poleg tega sem imela ogromen občutek krivde, da sem svoja otroka že ob rojstvu spravila v položaj, da se morata boriti za življenje, kar je bilo povsem stran od resnice (za prezgodnji porod nisem bila jaz kriva). Počutila sem se kot najslabša mama, ker svojim otrokom nisem mogla dati najpomembnejšega - varnosti. Ves čas sem občutila nemoč, ker jima nisem mogla z ničemer pomagati, razen da sem bila tam z njima, jima pela, se crkljala in jima prigovarjala, da zmoreta.

Tudi kasneje se ta izkušnja kaže - pri nekaterih mamicah je to strah pred ponovno zanositvijo, češ, kaj pa če se mi zgodba ponovi. Jaz sem postala preveč popustljiva in zaščitniška mama. Zaradi občutka krivde sem vse naredila zanju, sem jima ves čas popuščala, kar ni bilo dobro ne za otroka, ne zame. Hkrati pa sem ju poskušala pred vsem zaščititi, pred vsakim prehladom, pred vsemi ljudmi ... Živeli smo v svojem, majhnem mehurčku. Bilo je izjemno pomembno, da sem te občutke predelala, da bosta fanta zrasla - ne le v fizično zdrava odrasla moška, ampak tudi psihično.

Kdo vam je takrat najbolj v oporo in kakšne podpore bi si še želele?

V največjo oporo sta mi bili obe »cimri«: z Evo sva si sobo delili še na oddelku in sva imeli podobno situacijo, le da sta bila njena dvojčka rojena nekaj tednov prej. Tako sem se večkrat pohecala, da vidim v svojo prihodnost. Ona je bila na koncu svoje preizkušnje, zato sem lahko z njo delila svoje strahove, ona pa me je s svojo izkušnjo pomirila. Ko sem se preselila v apartma za mamice nedonošenčkov, sem bila v sobi s še eno super mamico, Petro, ki pa mi je s svojo zgodbo (njen Gabriel je imel operacijo na srčku v Izraelu) pokazala, da v vsaki situaciji lahko ostaneš optimist.

Poleg tega so mi bile v veliko oporo sestre na intenzivni negi, zdravniki (ker so zares človeški in ne samo strokovni) in ostale mamice, s katerimi smo šle skupaj čez to izkušnjo.

Najtežje mi je bilo komunicirati s prijatelji in domačimi, ker dejansko ne moreš razložiti, kaj se je zgodilo, kaj čutiš, pa tudi oni so postavljeni v zoprn položaj, ker, če si predstavljate: kaj pa rečeš nekomu, ki ne ve, če bodo njegovi otroci preživeli? Težko rečem, kaj bi si takrat še želela - definitivno več izkušenj tistih, ki so to že dali skozi. Zato ustvarjam projekt Junaki prvega nadstropja, zdaj smo začeli tudi s podporno skupino mamic nedonošenčkov, da se mamice lahko med sabo povežejo in si emocionalno pomagajo.

Kako nastajajo te knjige, koliko bo novih zgodb in ali mame rade delijo svoje izkušnje?

V tretji knjigi je 27 zgodb. V knjigah so zbrane zgodbe, ki so bile v določenem letu objavljene na Facebooku in Instagram profilu Junaki prvega nadstropja. V prvi knjigi so zgodbe iz leta 2020, v drugi iz 2021, v tretji pa 2022. Kljub temu, da so zgodbe že dostopne na socialnih omrežjih, sem si vedno želela, da bi bile zbrane tudi v knjigi, ker menim, da zgodbe o takšnem pogumu in borbi za življenje naših majhnih junakov sodijo na polico v vsako dnevno sobo. Če bi bilo mogoče, bi bila vsaka knjiga ogromna, z zlatimi platnicami in črkami, ker bi se za tako legendarne zgodbe o pogumu, to tudi spodobilo :).

Drugače pa skoraj vsak teden na FB in IG profilu Junaki prvega nadstropja delim novo zgodbo mamic. Vedno jih imam par na zalogi, ker mamice rade delijo svoje zgodbe in jaz sem jim neverjetno hvaležna, da skupaj z mano ustvarjajo ta srčni projekt. Velikokrat zgodbe delijo mamice, ki so jih, ko se jim je rodil nedonošenček, same brale in mi napišejo, kako zelo so jim pomagale, kako zelo so jih motivirale in da se zaradi njih niso počutile same, zdaj pa bi rade tudi one olajšale borbo mamicam, ki pridejo za nami in jim sporočile, da bo vse v redu.