Foto: Tatjana Splichal

Cilj katehumenata ali uvajanja odraslih v krščansko življenje je po Katekizmu katoliške Cerkve »navajanje na celotno krščansko življenje, pri čemer se učenci povežejo s Kristusom, svojim Učenikom.« (KKC 1248) V ta namen na ravni župnij oz. dekanij vsako leto pripravijo tečaje katehumenata za polnoletne, ki so se odločili za krščanski način življenja, a še niso krščeni. »Bolj kot samo podajanje verskega znanja je pri tem nujno, da človeka nagovorimo v celoti,« povzema bistvo teh tečajev p. Pavle Jakop, ki vodi katehumenat v župniji Marijinega oznanjenja na Tromostovju v Ljubljani.

Spoprijateljiti katehumene z razodetjem

Pri frančiškanih na Tromostovju organizirajo dva tečaja za katehumene na leto. P. Pavle Jakop pravi, da to niso le predavanja, pač pa pogovor o veri, o načinu verovanja, da bi tisti, ki se pripravlja na zakramente in vstop v krščanstvo, izvedel in spoznal, kaj kristjani verujemo. Najprej se posvetijo spoznavanju Svetega pisma, nato Cerkve kot ustanove in občestva, nadaljujejo z zakramentalno teologijo, dotaknejo se tudi drugih religij, joge, ... Lotijo pa se tudi življenjskih tem, ki se dotikajo vere. Program p. Pavle vedno prilagodi udeležencem, njihovemu predznanju, izkušnjam, vprašanjem. Rad jim razkaže samostan in knjižnico, skupaj gredo na kakšen izlet, duhovni vikend, kjer je priložnost, da se bolje spoznajo.

Oseben stik z udeleženci tečaja je pri tem zelo pomemben. »Vedno sem jim na voljo za pogovor. Poskušam spoznati njihovo življenje, saj jih potem laže nagovorim. Pri katehumenatu se mi zdi bistveno, da tisto, kar že je v človeku, nekako spoznamo, spoprijateljimo z razodetjem, in nato tega človeka tudi vključimo v občestvo. Krščanska vera brez občestva je namreč ideologija in le v občestvu bo nekdo postal praktičen kristjan,« je prepričan p. Pavle. Udeležence tako vedno povabi, naj vzporedno s tečajem začnejo redno moliti, hoditi k maši, naj se postopoma včlenjujejo v občestvo. Nekateri se pridružijo karitativnemu delu, zboru, bralcem beril, … Eden izmed nekdanjih katehumenov je zdaj pri frančiškanih diakon. Ker pa je večina udeležencev tečaja pri njih vendarle iz drugih župnij, celo iz drugih škofij, jih p. Pavle skuša usmeriti, da postanejo dejavni v domačih župnijah.

P. Pavle k obiskovanju katehumenata vedno povabi tudi botre ali partnerje bodočih krščencev. Tako se skupaj pripravljajo na ta dogodek, skupaj rastejo. Če je potrebno, p. Pavle bodočemu kristjanu priskrbi tudi botra. Neredki so namreč primeri, da katehumen prihaja iz povsem neverujočega okolja ali celo prosi, da njegovi domači nikakor ne smejo izvedeti, da se pripravlja na krst. Seveda pa mnogi svoje sorodnike povabijo na prejem zakramentov in včasih se še kdo od njih odloči za katehumenat. »Nekoč so tako drug za drugim prišli štirje otroci. Starše pa še čakam. Tudi kakšna cela družina je sprejela zakramente. To so lepe izkušnje. Vidiš, da je Bog na delu,« pove p. Pavle.

Zakaj se želijo krstiti

Ljudje želijo pristopiti h krstu in drugim zakramentom iz najrazličnejših nagibov. Veliko je mladih, ki se želijo cerkveno poročiti, veliko pa je tudi takih, ki želijo duhovno rasti. »Nekatere je do stika z Bogom pripeljala bolečina ob življenjski preizkušnji. Tu so iskalci, ki so morda naveličani samohodništva in naredi-si-sam iskanja,« našteva p. Pavle. Včasih pa ljudje tudi povsem nepričakovano pridejo do stika z Bogom. »Imel sem primer gospe, ki je ob pogledu na svojega novorojenca vzkliknila: 'Bog je!' in dala krstiti tako sebe kot otroka.«

Za prejem zakramentov ni nikoli prepozno; najstarejša udeleženka tečaja za katehumene pri frančiškanih je imela 81 let! P. Pavle se spominja, da je bilo zelo veliko povpraševanja po zakramentih po osamosvojitvi naše države. Mnogi so se takrat zbali, da bo z novim režimom to postal obvezen »certifikat«. Sicer pa pri frančiškanih tečaj običajno obiskuje od šest do petnajst kandidatov za vstop v krščansko življenje.

Naj bodo motivi in razlogi za željo po krstu takšni ali drugačni, je zakrament in Bog sam tisti, ki deluje. »Tudi če pri kom nimaš najboljšega občutka, ker je videti, da je prišel le nekaj odkljukat, se zgodi, da te pozneje preseneti s svojim verskim življenjem in udejstvovanjem. Človeku ne vidimo v srce in nekateri kaktusi vzcvetijo le vsakih 50 let. Vedno moramo računati na božjo milost,« pove p. Pavle in spomni na številne spreobrnjence s sv. Pavlom na čelu, ki so nenadoma povsem spremenili način življenja in verovanja.

Celoten članek si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Biti krščen.