Ko Jezusa postaviš na sredo trga, se nekaj zgodi

Torkova premiera v ljubljanski Odiseji in sredin pogovor z režiserko Sabrino Gunnell na Rakovniku prinašata začetek projekcij filma Presveto Srce po vsej Sloveniji (podrobnejše informacije o krajih in terminih so med obvestili). Sabrina in Steven Gunnell sta za nas spregovorila o nastajanju in zasnovi filma, ki govori o ljubezni in duhovnosti Jezusovega Srca, poskusih »cenzure« in razlogih za njegovo odmevnost, pa tudi o svojem spreobrnjenju. Koliko ljudi in v koliko državah je doslej videlo vajin film? Steven: V Franciji si je film ogledalo okoli 507 tisoč ljudi, skupaj od začetka predvajanja pa v 50 državah, med njimi v Braziliji, ZDA, Kanadi, Libanonu, na Poljskem, v francosko govorečih afriških državah …, že več kot milijon ljudi. Za nizkoproračunski film je to velik uspeh. Kako si ga razlagata? Ali ste ga pričakovala? Sabrina: Filme vsekakor ustvarjava za to, da bi bili gledani, a nisva pričakovala tolikšnega uspeha. Najin distributer je dejal, da bo z 20.000 prodanimi vstopnicami že zelo zadovoljen, glede na to, da gre za dokumentarec, ki govori o veri, ki daje smisel, ne pa za zabaven film. Nekateri so v kino prišli iz radovednosti, drugi, ker je bil verski film. Mislim, da so odšli z izkušnjo, ki jih je spremenila. Kako je bilo za vaju videti dolge vrste pred kinematografi za ta film? Sabrina: Impresivno. Velik vtis so naredile objave na spletnih omrežjih, ki so prikazovale vrste brez konca. Na začetku je bil film predvajan zgolj v nekaj kinodvoranah, zato takšne vrste. Tisti, ki so šli mimo, so se spraševali, ali je že zunaj novi film Avatar. Da, to je bilo res presenetljivo in razveseljujoče. Steven: Potem je prišlo do učinka snežne kepe. Mislim, da je zanimanje mogoče pojasniti na en sam način: dovolj je Jezusa postaviti na sredo trga, usmeriti vanj reflektorje, in on pritegne zanimanje. To ustvari tudi napetosti, a v ljudeh se nekaj zgodi. Večina pričevanj, ki jih prejemava, govori o tem, da je film spremenil srca in življenja. Nekateri so izkusili močno srečanje s Kristusom in ponovno odkrili vero, Božjo ljubezen, se vrnili v cerkev, zaprosili za krst, se spovedali po 10, 20 ali 40 letih. So zgodbe o prejeti tolažbi, ozdravljenju, spravi, prenovi, novem upanju tam, kjer upanja ni bilo več. Nekateri so tudi odkrili, da so predniki, na primer prababica, gojili pobožnost do Srca Jezusovega. Marsikdo je ravnal misijonsko in v kino pripeljal še druge. Sabrina: Ne nehava govoriti Jezusu: »To je tvoj film.« Vidiva, da je dobro razumel. On ima stvari v rokah. Zdaj moliva za srca vseh, ki si bodo ogledali film. In že vnaprej moliva tudi za Slovence. Steven: Zame je to, kar se je zgodilo s filmom, vir upanja in zaupanja v Cerkev, v prihodnost kljub napetostim in dramam v naših družbah. Videla sva nekatere neverjetne stvari, pa tudi drobne biserčke. V Braziliji je neka babica pri svojih 80 letih – revna, živi daleč na podeželju – opravila dve uri dolgo pot in prvič prišla v kino. Neka druga starejša gospa, Španka, je na štop odšla v Madrid, kjer je bila projekcija na prostem. Omenili ste, da so se pojavile napetosti. Kako ste sprejeli, ko je podjetje Mediatrans-port zavrnilo oglaševanje vaših plakatov za film in ko so v Marseillu prepovedali projekcijo filma? Steven: Sprva nisva imela denarja za plakate niti v pariškem mestnem prometu, ker sva vse vložila v film. Iz radovednosti je najin distributer vseeno poslal prošnjo za nekaj ponudb oglaševanja, trije posamezniki pa so poslali sporočilo, da želijo darovati denar za prepoznavnost filma. Podjetje mestnega prometa je odgovorilo, da naših plakatov zaradi nevtralnosti, laičnosti itd. ne morejo sprejeti. Takrat naju je novinar radia Europe1 vprašal, zakaj nimamo plakatov, in sva mu povedala za razlog. Zastavilo se mu je vprašanje, ali ne gre za kristjanofobijo – za druga verstva ni težav, za trilerje in filme o spolni svobodi prav tako ne, le o Jezusu ne bi smeli govoriti … Za nekaj tednov smo se znašli v medijskem vrtincu, svoje pa je dodal še župan Marseilla, ki je prepovedal projekcijo v občinskem kinu. Vendar je neki senator vložil tožbo in sodišče je dovolilo predvajanje. Sabrina: Kinematografi so si dopisovali med seboj, naj filma ne predvajajo, ga bojkotirali, tako da ga v nekaj celotnih regijah niso mogli videti. Nekateri so rekli: »Da, a ne stojimo za tem, kar je v filmu.« Ljudje so odgovorili: »Ampak, čakajte, saj so filmi, v katerih so posilstva, umori itd. Tudi za tem najbrž ne stojite?« Da ne omenjam novinarjev, ki so o filmu govorili na dolgo in široko, ne da bi ga videli ali naju poklicali. V resnici se me kritike niso osebno dotaknile, saj so iz njega naredili politično vprašanje, čeprav v filmu ni nič političnega. Ampak iz hudega se rodi večje dobro; nekateri so šli v kino iz radovednosti, ali so kritike upravičene. Steven: Film je bil doslej predvajan v vrsti držav in boli me, da so bile polemike samo v Franciji. V Libanonu, na Poljskem so ga zelo hvalili, v Braziliji so bile dolge vrste … Nikjer drugje nič antiklerikalnega, protikrščanskega. In vendar vidimo v Franciji velika znamenja prenove v veri, veliko število katehumenov … Steven: Res je, imate prav. Ne vem, morda zaradi let razmišljam drugače kot po spreobrnjenju. Včasih sem videl kozarec na pol poln, zdaj, s preizkušnjami, gubami, morda tudi utrujenostjo, se sprašujem, kaj lahko storim, da ga ohranim napolnjenega vsaj do te mere. Lepo je to, kar pravite, da srca gorijo za Boga, da je vsako leto več krstov odraslih … Sabrina: A po drugi strani je tudi vsako leto manj krstov otrok. Steven: Morda smo od obiskovanja cerkve iz navade prešli k bolj goreči, živi Cerkvi, ko je tistih, ki hodijo v cerkev, manj, a to storijo bolj zavestno. Nekateri so po ogledu pričevali: »Ko sem spoznal Jezusovo Srce, zgodovino prikazovanj sv. Marjeti Mariji Alacoque leta 1673, sem odkril tudi povezavo z evharistijo in k maši in obhajilu ne hodim več na enak način.« Ko slišimo »Kristusovo telo«, lahko rečemo: »Jezusovo Srce«. To takoj spremeni pogled. Sprva nista bila kristjana. Kakšna je bila vajina pot v veri? Sabrina: Rodila sem se v francosko-brazilski tradicionalni katoliški družini, vendar nismo hodili v cerkev. Sama sem prosila za krst pri desetih letih. Ko sem prejela ta zakrament skupaj s prvim obhajilom, je bil to zame močan Božji dotik. Potem sem do 22. leta »hodila skozi puščavo«, saj me starši niso odpeljali k maši. Potem sem se znašla v Paray-le-Monialu, kjer sem spoznala, da nisem edina verna, da obstajajo verni mladi, da toliko stvari ne poznam, in domov odšla s kupom knjig … Takrat Boga nisem veliko prosila, ker če je Bog Bog, ve, kaj potrebujem. Prosila sem ga le za nekaj: da bi se ukvarjala z gledališčem, filmom, da bi pisala in da bi spoznala vernega moža. Nekaj mesecev pozneje sem spoznala Stevena in ga odpeljala v edini katoliški kraj, ki sem ga poznala, Paray-le-Monial (mesto prikazovanj Srca Jezusovega sv. Marjeti Mariji Alacoque, op. p.). To je bilo najino prvo skupno potovanje. Najina ljubezen je rastla, zaročila sva se, se hitro poročila, rodila sta se nama dva otroka. Čez nekaj let sva se skupaj znašla za kamero in začela delati film – Presveto Srce je najin že deveti dolgometražni dokumentarec. In tisti, ki me je prvič odpeljal v Paray-le-Monial, Hubert de Torcy, je danes najin distributer. Steven: Leta 1996, pri 21 letih, sem se po izkušnji statiranja preselil v Pariz z željo, da bi postal igralec. Znašel sem se v fantovskem bendu Alliage. Postali smo slavni in bogati. A trajalo je le dve leti in pol. Potem je bilo z mojo kariero v glasbi, filmu ali gledališču konec. Znašel sem se v veliki stiski. Večkrat sem bil na tem, da bi naredil samomor. Mama me je povabila, naj grem v kapelo in molim, kar sem tudi storil. Nekaj mesecev pozneje sem šel k njej na obisk in tam srečal istega duhovnika kot nekaj mesecev pred tem. Bil je eksorcist, mama je mislila, da sva obsedena. Duhovnik ji je povedal, da v prvi vrsti potrebujeva spoved. Mama, ki ima italijanske korenine, a ni hodila v cerkev, se je spovedala in spreobrnila. Tudi jaz sem se spovedal, izvedel sem, da sem bil tudi sam krščen in pri prvem obhajilu – na slednje sem popolnoma pozabil. Moje življenje se je popolnoma spremenilo, kar mi je prineslo mentalno, psihično, telesno ozdravljenje. Popolnoma sem se postavil na noge. Star sem bil 25 let. Zdaj sem približno 25 let katoličan, 20 let poročen. Imava pa še filmske načrte. Ne naveličava se oznanjati Božjega kraljestva, saj naju je Gospod prevzel in očaral in odtlej greva, kamor on hoče. Filma Presveto Srce sprva nisva načrtovala, delal sem že na drugem filmu. Bilo je Jezusovo darilo, zares njegov film. Sabrina je poslušala pričevanje dveh misijonarjev Jezusovega Srca, ki hodita po vsem svetu. Močno se je je dotaknilo. Misijonarka Alicia je povedala, da je molila, da bi našli verne režiserje za film. Tako se je začela ta pustolovščina. Kako je film zasnovan? Steven: V svojih filmih – dosedanji so govorili o življenju po smrti, žalovanju, preganjanju kristja-nov … – razmišljanja strokovnjakov s področij zgodovine, teologije, Svetega pisma, geografije …prepleteva s pričevanji laikov, moških, žensk, mladih, manj mladih, ki govorijo, kako sporočila iz preteklosti nagovarjajo sodobnike. Pri tem filmu smo seveda izhajali iz Jezusovih prikazovanj sv. Marjeti Mariji Alacoque, a bistveno je, kaj Kristusovo sporočilo pomeni za današnji svet. Rekla sva si, naš svet trpi, potrebujemo upanje in sporočilo, ki ga daje Kristus. V filmu gre za nekakšno stopnjevanje, vse do povabila na koncu, ko si gledalec reče: »Če so pričevalci iz filma to doživeli, potem lahko tudi jaz.« Kakšna je skupna točka vseh pričevanj? Steven: Sam sem opazil eno skupno točko, in sicer skrito žejo v vsakem, kot na primer pri prvi pričevalki, nogometašici Zoé. Pri vseh gre za zgodbo srečanja, za »ljubezensko« zgodbo … Druga skupna točka pa je, da Bog uporabi naše »razpoke«. Ali film lahko spregovori tudi agnostikom ali nevernim? Kakšno publiko želita doseči? Sabrina: Najini filmi so namenjeni vsem. Delava filme, kakršne bi si želela, da bi jih sama videla, ko sva bila najstnika, obenem pa so namenjeni prav tistim, ki so oddaljeni od vere, in skušajo biti razumljivi za vse. Prav pri tem filmu sva prejela številna pričevanja ljudi, ki so si ga ogledali in so druge vere, ateisti ali včasih izrazito proticerkveni, pa se jih je dotaknil ali jih pretresel. Steven: Jezus govori vsem. Veliko pa je tudi takšnih, ki filma niso marali. Nekateri so zapustili kinodvorano po treh minutah …nekateri so naju sesuvali na filmski spletni strani AlloCiné. Nisva Scorcese, Spielberg ali Miloš Forman, sva mala ustvarjalca, dokumentarce delava z malo denarja. Tudi ta še zdaleč ni popoln, a vsebuje bistvo sporočila. Sabrina: Kljub temu sva se potrudila, da je lep. Steven: Sestavila sva dobro, talentirano ekipo, ki je bdela nad njegovo umetniškostjo. V postprodukciji je za film skupaj s svojim praškim filharmoničnim orkestrom izdelal glasbo Thierry Mallet, ki je filmu dal še drugačno umetniško razsežnost, ga povzdignil na višjo raven. Ali so bili upodobitev Jezusove ljubezni in mističnih, osebnih prizorov med sveto Marjeto Marijo in Jezusom velik izziv? Sabrina: Da, to je bil res izziv, ker gre za nekaj subtilnega, krhkega. V upodobitvah včasih vidimo Jezusa na oblačku … a sv. Marjeta v zapisih govori o nečem zelo konkretnem: Jezus se ji prikaže, drug z drugim sta, pride do srečanja od srca do srca. Obenem gre za nekaj bolečega, kar spominja na operacijo pri odprtem srcu. Želela sva biti skladna s tem. To je šlo malo v nos tistim, ki so mislili, da gre pri Marjeti Mariji za nekaj srčkanega, prijaznega, kičastega, midva pa sva želela pokazati nekaj možatega, konkretnega. Steven: Nekaj z veliko miline, ampak včasih tudi ostrega – v smislu, da je do konca življenja živela z bolečino te operacije. Ko govorimo o Presvetem Srcu, si nekateri lahko mislijo, da gre za nekaj zastarelega, oddaljenega od življenja ljudi … Ali ste tudi sami tako dojemali Jezusovo Srce in ste to razumevanje presegli? Sabrina: Sama sem ponovno odkrila Jezusovo Srce po pričevanju misijonarjev Jezusovega Srca, Alicie in duhovnika Edouarda Marota, spoznala sem, da je v naših življenjih navzoče vse od začetka. Pristopala sva precej neobremenjeno. Čudovito je bilo spoznati ljudi, podjetja, zapornike …, ki so se posvetili Jezusovemu Srcu. Misijonarja gresta tudi v kraje, kjer je najhujša beda, kamor nihče noče. To se naju je dotaknilo. Ko so nekateri rekli, da je Jezusovo Srce nekaj preteklega, sva si rekla, da niso ničesar razumeli in da je film res potreben. Jezusovo Srce je za vsakega; ni treba biti popoln, tudi krščen ne – vsakemu želi biti blizu. Kako bi povzeli sporočilo filma v enem stavku? Steven: S ključnim stavkom duhovnika Marota: »Svet umira, ker ne ve, da je ljubljen.« Tam, kjer vlada sovraštvo, vojne, nasilje, prepiri, ločitve, napetosti …, primanjkuje ljubezni. Sabrina: Film je ljubezensko sporočilo za svet, ki ga močno potrebuje. Vidimo, da Jezus lahko združi narode, ljudi, družine … v njihovi različnosti. To skušajo storiti politiki, a le Jezus zmore to storiti. Film je sporočilo ljubezni do sveta in do vsakega posebej. Tako je, kot če mečeš kamenčke, ki odskakujejo na vodi in delajo vedno večje kroge: začne se s srcem, ki zagori, da bi se potem spremenili tudi njegova družina, država, svet.

Ko Jezusa postaviš na sredo trga, se nekaj zgodi

Ko Jezusa postaviš na sredo trga, se nekaj zgodi

Izjemni pridigarji in iskani spovedniki

Dohodninska »vrnitev h koreninam«

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.