Iz otroških dni se spomnim polentarja – lesene ozke lopatke na dolgem ročaju in z ravno konico, s katero se je dalo tako lepo premešati polento in z njim postrgati kuhano polento z dna in roba lonca. Moja mama ga je znala uporabiti tudi drugače. Včasih je namesto žuganja s prstom uporabila kar polentar, priročno dolg je bil in se ji je morda zdel primerno strašljiv. Nama z bratom se ni zdel, ko sva uganjala norčije, sva pa vedela, da morava takrat nepreklicno končati vragolije, ker je mama na koncu z živci.

Polentar ima mama še zmeraj. Včasih mi ga posodi, ko želim komu na tečaju predstaviti polento kot zanimivo živilo – saj to je in zaradi okusne polente so ljudje uspeli ugnati lakoto. Prepričana sem, da je polenta mnogo boljša in mehkejša in prijetnejšega okusa, če jo kuhamo počasi, krepko mešamo (s polentarjem), opazujemo njeno brbotanje kot vulkan, postopno prilivamo vodo … vse to daje kuhanju polente poseben čar. Instant različica je bolj za počitniške trenutke ob kam...