Ko se na električnem vozičku peljem proti fakulteti, sodišču ali uradom, znova vidim tok ljudi na ulicah. Nihče ne nosi vidnega pečata politične pripadnosti. In ko stopim v bolnišnico, kjer se bolečina in upanje prepletata na hodnikih, je to še očitneje: tam ni prostora za nalepke. Tam je prostor le za ranljivost, za resnico, da smo vsi enako krhki in enako željni bližine, sočutja in topline.

Zakaj potem tolikšna želja družbe, da ljudi zapira v predalčke? Zakaj žigosanje z oznakami »dobri« in »slabi«, »levi« in »desni«? Psalmist nas opozarja: »Ne zaupajte knezom, sinu človekovemu, pri katerem ni rešitve« (Ps 146,3). Človek ni ideologija, ni nalepka, je oseba, ustvarjena po Božjem načrtu.

Politika uporablja besedi »levo« in »desno«, ki režeta in ločujeta. Drug drugemu očitajo enaka dejanja, a pozabljajo, da nas prerok Malahija sprašuje: »Mar nimamo vsi enega Očeta? Mar nas ni ustvaril en Bog? Zakaj torej varamo vsak svojega brata in oskrunjamo zavezo svojih očetov?« (Mal 2,10) Ko se bra...