Za komentar smo prosili soorganizatorko Pohoda za življenje Mojco Strmšek Mamić. 

---

Med zadnjimi pripravami v naši ekipi na pohod za življenje v Kopru je nekaj deklet iz vrst protestnikov delilo letake za protishod blizu nas. Martin Vuk, vodja pohoda, jih je prijazno ogovoril in jim ponudil kavo. Kave niso vzele, so pa z veseljem vzele piškote. Pogovor je prešel na debato, ali je zarodek že človek ali ne. Dekleta so trdila, da ni. Martin je predlagal hipotetično, da imajo one v 99 odstotkih prav, sam pa en odstotek. Vprašal jih je, ali bi za ta en odstotek vseeno tvegale? Niso bile več tako trdno prepričane.

Naš pohod se je pričel opoldne z otroškim programom. Otroci so peli in rajali z Veselimi rokicami. Bilo je veliko smeha in veselja v otroških očeh. V tem vzdušju so se nam približali protestniki z glasnim piskanjem in kričanjem. Svoj pohod so speljali okoli stavbe, v kateri smo bili. Program smo nadaljevali s slovensko himno. Žalostno je bilo videti, da so protestniki tudi med himno žvižgali. S tem so pokazali, da nimajo nobenega spoštovanja do lastne države. Že vsa leta, odkar organiziramo pohode za življenje, so ob nas, ker jim pristojni organi to dovolijo.  Njihov edini cilj je protestirati. Sprejeli smo jih kot dejstvo. Vendar si močno želimo, da bi se pohod in protishod odvijala spoštljivo. Vsak na svoji lokaciji in s svojim programom. Ker pa to ni bilo tako, smo jih z glasbo preglasili. Potrudili smo se, da smo izpeljali program do konca z nasmejanimi obrazi, polni veselja, in kdor je želel, je lahko tudi zaplesal.

V resnici vidimo, da gre tukaj za duhovni boj med dobrim in zlom. In če gledamo na pohod v tej luči,  protestniki res niso pomembni. Veliko pomembneje je, da se borimo za življenje in da s pričevanji rešujemo življenja. Naš namen je buditi ljudi in prebujati veselje do življenja. Naj ljubezen prevzame mlade, da se bodo zopet rojevali otroci, ki so naša prihodnost. In da ne pozabimo vključiti tudi naših starih staršev. Da bi jih znali sprejeti in za njih skrbeti do naravne smrti.

Naš namen je buditi ljudi in prebujati veselje do življenja.

Nedavno smo v dnevni Božji besedi brali priliko o izgubljenem sinu. Oče, ki je prispodoba Boga, ima enako rad sina, ki mu je zvest, kot sina, ki je zahteval svoj delež in ga zapravil. Sonce je v nedeljo sijalo nad nami vsemi, tako nad pohodniki kot protestniki. In tega ne smemo pozabiti. V Božjih očeh smo vsi ljubljeni otroci. In v pohodu za življenje se veselimo dne, ko bodo pričevalci na naših pohodih tudi iz vrst protestnikov.