Ko se postijo tudi oči

Post je čas odrekanja in premišljevanja, ki nas opogumi, da se zazremo vase in na življenje pogledamo drugače. V postnem času svojo podobo spremenijo tudi nekatere cerkve, ko postni prti zakrijejo slike, križe ali celo oltar(je). Prve postne prte so izobešali v oltarnem oboku, da so v znak pokore vsega cerkvenega občestva zakrivali ves oltarni prostor. Motivi so povezovali Staro in Novo zavezo Ponekod so obešali preproste, običajno vijoličaste postne prte, drugod pa prave umetnine. Ivanka Kronawetter-Starman, turistična vodnica na avstrijskem Koroškem, ki vodi tudi oglede postnih prtov, pripoveduje o povezavi Stare in Nove zaveze in medsebojnem dopolnjevanju motivov: »Odrešenje, ki se najavi v Stari zavezi, se v Kristusu izpolnjuje: mana z neba – zadnja večerja, kača na drogu – Kristus na križu ... to je najbolje vidno v starih postnih prtih srednjega veka.« Za ta posebni način povezovanja Stare in Nove zaveze se uporablja izraz Biblia pauperum – Sveto pismo branja neukih ljudi. Kronawetter-Starman pojasnjuje, da je to lahko »zbirka slik, ki jo je pripravil menih in po kateri so kasneje slikali umetniki. Gre za trilogije podob: dve iz Stare zaveze, ena iz Nove zaveze, ki prikazujejo isto zgodbo ali motiv. Tak način upodobitve se pogosto pojavlja pri inicialkah v starih listinah, na verdunskem oltarju, na vratih krške stolnice in tudi na nekaterih postnih prtih, a izraz ni ustrezen za tiste 'slikanice', ki se berejo od zgoraj navzdol.« Mašo so le poslušali Ivanka Kronawetter-Starman opozarja, da postni prti, katerih namen je post za oči, niso nastali, da bi zakrivali zlate baročne oltarje, saj so veliki postni prti starejši. Ko je v srednjem veku postni prt zakrival celoten oltar, so verniki mašo le poslušali. Na véliko sredo pa je med evangelijem – branjem pasijona ob vrstici: »Sonce je otemnelo in v templju se je zagrinjalo pretrgalo po sredi,« mežnar potegnil vrv in postni prt je padel na tla. S postavitvijo stranskih oltarjev so v 17. stoletju nastale serije postnih prtov, za vsak oltar po eden. Največkrat so na njih motivi žalostnega dela rožnega venca. V baroku so motivi zelo krvavi, npr. bičanje in kronanje, v 19. stoletju pa bolj umirjeni, npr. trpeči Jezus na Oljski gori. Čeprav je cesar Jožef II., ki je vladal v letih 1765–1790, med drugim prepovedal tudi postne prte, tradicija ni zamrla. Velike postne prte so zamenjali manjši »Prepričana sem, da so bili postni prti v rabi po vsej Evropi, da so povsod visele preproste zavese v oltarnem oboku. Vendar je s protestantizmom in po tridentinskem koncilu prišel na oltar tabernakelj in predpisan je bil prosti pogled na oltar. Zato so nastajali manjši postni prti, ki so zakrivali samo oltarno sliko oz. oltarne slike.« Namesto oltarne slike ali slike svetnika so pogosto postavili slike na lesu. Po drugem vatikanskem koncilu pa je nova postavitev oltarja spet omogočila prostor za velike postne prte. Zavetniki na postnih prtih Ker so postni prti zakrili upodobitev cerkvenega zavetnika, so motivi iz njegovega življenja našli prostor na postnih prtih. V cerkvi sv. Petra v bližini Celovca so na postnem prtu prikazani dogodki, povezani z apostolom Petrom: zadnja večerja, umivanje nog, molitev (oz. spanje) na Oljski gori, kako Peter odreže Malhu uho, Petrova izdaja, njegov jok in Peter pred praznim Jezusovim grobom. Na postnem prtu, ki zdaj visi v cerkvi Kristusa Kralja v Celovcu, pa vidimo Marijino zaroko, šest slik iz Jezusovega otroštva, pred zadnjo večerjo pa Jezusovo slovo od matere, saj postni prt izhaja iz poznogotske romarske cerkve Maria Bichl v župniji Sveti Peter v Lesu. Samo v Marijinih cerkvah so na postnih prtih poudarjali njeno vlogo. Koroški postni prti Povezavo med Staro in Novo zavezo vidimo tudi na najstarejšem in v Avstriji največjem postnem prtu v stolnici Marijinega vnebovzetja v Krki. Velik je 81 m2, nastal pa je leta 1458 po naročilu Konrada iz Brež za prošta Johanna Hinderircherja. Narisan je na laneno platno v tehniki tempere. Skupno ima 99 polj s 108 prizori, leva polovica prikazuje starozavezne, desna pa novozavezne prizore. Pol stoletja pozneje, leta 1504, je bil narisan postni prt v Vovbrah nad Velikovcem. Visok je 4,20 metra, širok pa 3,80 metra, na njem je v barvah iz kleja narisanih 36 podob, po šest v šestih vrstah. S svojimi podobami poudarja pomen vizualnega poučevanja o trpljenju in vstajenju v krščanskem izročilu. Tradicija povezovanja Stare in Nove zaveze se nadaljuje v sodobnih postnih prtih. Tako je v župnijski cerkvi sv. Križa v Perauu v Beljaku na postnem prtu, ki je nastal leta 1994 ob 750-letnici župnije in 250-letnici cerkve sv. Križa, Abraham, ki daruje sina, upodobljen v istem stolpcu kakor Kristus na križu (Bog daruje svojega sina); riba vrže Jona tretji dan na kopno, Kristus pa vstane tretji dan iz groba v istem stolpcu. Na njem je 25 slik, najpomembnejše so v sredini v obliki križa. Spreminjala se je tudi tehnika: najstarejši prti so poslikani z naravnimi barvami iz rastlin, v baroku so slikarji uporabljali oljne barve, ki so primerne za slike, a ne za postne prte, ki se potem pospravijo, pozneje so postne prte tudi tiskali. Zdaj pa je mogoče vse: tisk, batik, patchwork, vezenine. Protivojni postni prt Valentina Omana Koroški umetnik Valentin Oman, ki je lani praznoval 90 let, je za postni prt za cerkev v Ločah izbral delo iz leta 1991, ki ga je ustvaril na koloniji v Piranu. Na njem je upodobil 14 postaj križevega pota kot 14 podob v križu, vsaka v velikosti 220 × 150 cm. Ob tem je zbral časopisne članke o vojni na Balkanu, jih nalepil in pobarval z rdečo, modro in belo. Na prvih, rdečih postajah so še dobro vidni časopis, naslovi o bojih, sledi modra, tak je tudi križ (oz. T, ki predstavlja bolj odprto, manj določeno obliko križa) na 14. postaji. »Z rdečo, modro in belo barvo izraža trpljenje, upanje in mir. To se ponavlja v vseh njegovih poslikavah, cerkvah, v mrtvašnicah in tudi na postnih prtih.« Postni prt v velikost 8 × 5 m zakriva glavni oltar, a ima spodaj v sredini odprtino v obliki vrat, da se vidi na oltar in lahko duhovnik pred obhajilom iz tabernaklja vzame ciborij. Loški postni prt je bil blagoslovljen 24. februarja 2007. Zaklad je v raznolikosti »Zdaj bi si lahko postne prte tudi izmenjavali,« meni Ivanka Kronawetter-Starman, »a so cerkve tako različno velike, da bi se morali dobro organizirati. Nekaj duhovnikov v Sloveniji sem že nagovorila, naj si za eno leto izposodijo postni prt, ki bi po velikosti in tematiki lahko visel v njihovi cerkvi.« Vsem, ki bi si koroške postne prte želeli ogledati v živo, svetuje, naj se ne omejijo le na velike, stare, »pomembne«, ki jih hranijo zelo daleč drugega od drugega. »Jaz vidim zaklad v raznolikosti, razvoju skozi stoletja. Zato predlagam, da si izberete samo eno dolino, saj tako v kratkem času veliko vidite.« Nekateri so na ogled vse leto. Med njimi sta Omanova postna prta v župnijski cerkvi sv. Mihaela v Železni Kapli, ki se navije z električnim mehanizmom, in v kapelici v Žirovnici pri Sinči vasi. Za ogled se je treba najaviti. Številni postni prti dolgo niso bili v cerkveni rabi in so jih po naključju spet našli na podstrešjih. Morda tudi v Sloveniji na kakšen podstrešju cerkve ali mežnarije leži še kakšen lepo zvit postni prt.

Ko se postijo tudi oči

Ko se postijo tudi oči

Motivi so povezovali Staro in Novo zavezo

Smrt smrti

SVETI JURIJ OB ŠČAVNICI – Misijonaril tudi škof Kozinc

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.