Pejsaži so peta knjiga iz zbirke Dialogi, ki izhaja pod okriljem Galerije Prešernovih nagrajencev Kranj. Zbirka v skupni dialog, kot je povedal Marko Arnež, »povezuje Prešernove nagrajence in nagrajence Prešernovega sklada z različnih umetniških področij ter ob likovnih delih objavlja besedila pesnikov in pisateljev«.

Marko Arnež. FOTO: Tatjana Splichal

Nastop Aleksandra Mežka (levo). FOTO: Tatjana Splichal

V slikah in akvarelih Franceta Slane in pesmih Braneta Senegačnika iz cikla Mistični pejsaži je pokrajina izhodišče za osebno doživljanje sveta. Slana jo oblikuje z barvami in svetlobo, Senegačnik pa iz podob dreves, gozdov, pobočij in večera ustvarja pesmi o spominu, minevanju in skrivnostnem občutju sveta. Pri obeh narava presega podobo zunanjega sveta in postaja prostor osebnega doživetja.

Brane Senegačnik bere Pejsaže. FOTO: Tatjana Splichal

Brane Senegačnik je na vprašanje, kaj ga je pri podobah, pejsažih, ki jih je bilo veliko več, kot jih je zdaj v izboru objavljenih v knjigi, nagovorilo, da je izbral ravno te, ne katere druge, povedal: »Gospod Arnež je bil tisti, ki me je malce usmeril od začetka, zajemala sva iz obsežnega Slanovega opusa, kar ni bilo težko saj imam zelo rad pejsaže, naravne pejsaže. Tudi v drugih mojih zbirkah, ki nimajo takšnega naslova, je naravnih motivov zelo veliko, ne samo kot nek fotografski posnetek ali pa opis, pravzaprav kot nekaj, kar je jasno. Je narava, ki nas obdaja, katere del tudi smo, pa hkrati kot nekaj, kar deluje kot nekakšno okno, skozi katerega se nekaj več vidi, kot pa tisto, kar običajno mislimo, kar lahko primemo, kar lahko uporabljamo. V naravnih pejsažih, elementih narave včasih gledamo vase, skoraj bi rekel, kot neko ogledalo za našo notranjost in v bistvu samega sebe spoznavamo globlje. Sam rad hodim v naravo. Zakaj? Zato, ker je v naravi človek med stvarmi, ki jih ni sam naredil tako kot samega sebe ni sam naredil. Zdaj sicer so časi takšni, da se obeta, bi rekel, nekakšna proizvodnja človeka. S tem se straši, ampak to vseeno ni tisto izvorno, to ni tisto, kar je na začetku. Človek v bistvu prihaja od nekod drugod in je sam sebi skrivnost. To pa še v veliko večji meri, kot sicer lahko opaziš, ko si med drugimi stvarmi, ki niso delo človeških rok.«

Z leve: Manica Ferenc z Družine, Brane Senegačnik in slikar Andrej Jemec. FOTO: Tatjana Splichal