Brane Senegačnik se je rodi leta 1966. Leta 1994 končal Filozofsko fakulteto v Ljubljani. Leta 2003 je doktoriral s temo Dramaturška funkcija stranskih likov v Sofoklovih tragedijah. Leta 1995 se je zaposlil na Oddelku za klasično filologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Leta 1991 je izdal prvo pesniško zbirko Srčni grb. Leta 2024 je izdal pesniško zbirko Prosojnosti, ki so jo letos nagradili z Jenkovo nagrado.

V kakšnem okolju si se intelektualno oblikoval?

V moji družini so bili vsi kemiki: oče univerzitetni profesor, mama srednješolska, brat je doktoriral iz kemije in danes tudi poučuje na univerzi. Bili pa so malo drugačni časi: oče, ki je doktoriral v Parizu, je govoril pet jezikov in v njih tudi – pel (včasih ob mamini klavirski spremljavi). V glavnem italijansko: z italijansko opero smo bili vsi »zastrupljeni«. In od tega se nisem »ozdravil«: verjetno to vpliva na mojo željo po zvenečem jeziku v poeziji. 

Mamin oče me je (nenamerno) navdušil za latinščino in grščino, od nje sem se navzel ljubezni do Gradnika, od očeta pa do hribov in narave. Odkar se spomnim, sem vedel, da to, kar je družbeno res, ni res: da se o tem, kar je res in meče senco na vse – o tisočerih žrtvah komunizma in njegovem sistematičnem nasilju – ne sme govoriti. In tudi nismo veliko govorili, a dovolj, da smo to vedeli. Vendar sem od očeta podedoval tudi humorno distanco do ustanov nasploh, ne le političnih, ampak tudi znanstvenih, akademskih in umetnostnih, predvsem pa do postavljaštva s formalnim prestižem. No, navsezadnje je tudi naš družinski prijatelj, p. Zdravko Jakop, na njegovem pogrebu povedal, da je bil »Cerkvi zvest in do nje zelo kritičen kristjan«. Sicer pa so moja iskanja, miselna in pesniška, izhajala iz mojega nemira in bila bolj ko ne samotna ... vsaj do študentskih let. Tedaj, v nekem drugem svetu, v ideološko zarobljeni stvarnosti brez spleta, je bilo nepredstavljivo teže priti do knjig ...

Kako pa si se formiral skozi šole oziroma študij?

Na intelektualno formiranje seveda vpliva tudi šola. Name veliko manj osnovna (tedaj me je zanimal predvsem nogomet) in srednja šola kot študij klasične filologije na ljubljanski filozofski fakulteti, kjer so me poučevali ljudje z evropskim strokovnim ugledom, a vsi po vrsti osebno skromni in dostopni ljudje: Erika Mihevc Gabrovec, Kajetan Gantar in Primož Simoniti, s katerim sva pozneje v okrožju Nove revije razvila, lahko bi tako rekel, prijateljski odnos. V srednji šoli smo se skupaj z (večinoma izvrstnimi) profesorji malo lovili po nestabilni in nejasni stvarnosti usmerjenega izobraževanja (brez humorja, naziv šole, v katero sem se vpisal, je bil: Srednja šola Ivan Cankar za splošno kulturo in elektroenergetiko). Študij pa je bil povsem druga pesem: bil je jasno zasnovan, sistematičen in smiselno izvajan; mislim, da je bil kar zelo zahteven, a zares bogat ne le s strogo akademsko snovjo ter humanistično metodiko, temveč tudi s karizmo akademskih učiteljev, ki je osebna in neponovljiva. Sicer pa sem diplomiral iz Lukrecija, magistriral in doktoriral pa iz Sofokla.

Brane Senegačnik s pesniško zbirko Prosojnosti. Foto: Ivo Žajdela

Kje in s kakšnimi temami si začel kot literarni zgodovinar?

Na neki način se je to začelo že z diplomo in doktoratom; zares pa sem začel (in nadaljeval) z raziskovanjem grške tragedije: s psihologijo Sofoklovih likov, temu pa je sledilo vprašanje resničnosti v Ajshilovih tragedijah.

Katerim področjem si se najbolj posvečal?

Največ znanstvenih člankov sem napisal o Antigoni, pisal sem tudi o drugih Sofoklovih in o Ajshilovih ter Evripidovih tragedijah, pa o pojmovanju Erosa v grški literaturi (pri Heziodu in Sapfo), o nekaterih temah Pindarjevih slavospevov. Raziskoval sem tudi pozno stoiško filozofijo, predavam o grški komediji in liriki, o začetkih grškega zgodovinopisja, o sofistiki ... Že v času študija pa sem se ukvarjal tudi s sodobno poezijo in s teorijo lirične poezije. Zmeraj me je zanimalo, kaj povezuje poezijo različnih časov; poleg antične poezije in filozofije sem prevajal tudi renesančna, baročna, romantična, modernistična ter sodobna besedila iz latinščine, nemščine, italijanščine, hrvaščine in srbščine. V spremnih študijah sem se trudil ne le za zgodovinsko osvetljavo, temveč tudi za problemsko, literarnoteoretično in miselno analizo prevedenih del. Pisal sem in občasno še pišem tudi literarne kritike ter kolumne; bil sem glavni urednik Nove revije, danes pa urejam dve zbirki poezije pri založbi Družina.

Ob tem si avtor vrste pesniških zbirk.

Doslej je izšlo devet pesniških zbirk in še tri v prevodih (v dveh so tudi pesmi, ki v izvirniku še niso bile objavljene), štiri monografije o lirični poeziji, ena o splošni kulturni situaciji, in mislim, da štirinajst knjig prevodov. Sicris navaja, da sem objavil 23 znanstvenih člankov, še kar nekaj pa je poglavij v monografijah več avtorjev.

Če smo že pri številkah, na katere sicer ne dam kaj dosti: imam še na stotine neobjavljenih pesmi v raznih oblikah, pa tudi kar nekaj razprav, ki jih nisem niti poskusil publicirati, ker so tisti vidiki literature, ki se mi zdijo bistveni, v glavnem izrinjeni z obzorja sodobnega raziskovanja. Zdi se mi sicer, da novi historizem in razne oblike poststrukturalizma počasi izgubljajo sapo, in upam, da bodo lahko kaj od teh mojih premislekov uporabili moji študentje, med katerimi so izjemni intelektualci in taki, ki so obdarjeni z redkim literarnim posluhom.

Predstavitev pesniške zbirke Prosojnosti: urednica Meta Lenart Perger, Brane Senegačnik in Milosav Gudović, 18. 9. 2024 v Ljubljani. Foto: Ivo Žajdela

Katere svoje raziskovalne in publicistične projekte bi posebej izpostavil?

Med prevodi bi gotovo moral izpostaviti prevod celotnih Pindarjevih Slavospevov. Pindar je najpomembnejši starogrški, morda pa tudi antični lirik, in sodi v železni kanon svetovne literature. Njegova poezija je zelo specifična in zahtevna za prevajanja, z malce pretiravanja lahko rečem, da je bilo treba zanj izumiti poseben jezik. S tem ne pravim, da so drugi prevodi nepomembni (prevajal sem tako rekoč same klasike) ali lahki; prevajanje nemške romantike ali renesančne sonetistike je zaradi umetelne forme enako, včasih pa še bolj zahtevno. Med prispevki lahko morda omenim Antigone 925–28 and Antigone's Faith, ker je o Antigoni s filološkega vidika težko napisati kaj novega in pertinentnega. Od pesniških knjig pa ne bom izpostavil nobene – saj so kot otroci ali deli mene samega in mi je vsaka na svoj način pomembna.

Zdaj si prejemnik Jenkove nagrade. Kako jo sprejemaš?

Jenkove nagrade, ki je, kot vidim, tudi medijsko odmevna reč, sem seveda vesel in z njo počaščen. Moram pa reči tole: čeprav so že Stari Grki tekmovali v poeziji in je to po svoje vznemirljivo, sam smisla pesništva ne vidim v tem. Lirično pesništvo imam predvsem za pričevanje o tistih pokrajinah resničnosti, v katere vstopamo le sami, vsak zase, v katere pa slejkoprej vstopi vsak od nas. Lirična beseda je lahko znamenje, da tudi tam, kjer ne vidimo nikogar, nismo brezupno sami, da smo tam na neki način pravzaprav vsi. Je jezik, ki ga govori občestvo samot; v tem jeziku se sliši tudi neslišno in čas zaspi. Nagrado moji zbirki razumem kot družbeno priznanje, da obstajajo te pokrajine in ta jezik, še posebej pa kot priznanje vsem, ki so te in druge moje pesmi brali skozi vsa leta njihovega bolj tihega življenja ter mi s svojimi odzivi potrjevali smisel pisanja.

Občutje tistega življenja, ki edino stoji nasproti minevanju

Dr. Vid Snoj Foto: Ivo Žajdela

Vid Snoj, profesor za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani: Brane Senegačnik je med sodobnimi slovenskimi pesniki poseben v tem, da ne piše poezije, ampak liriko. Za njegovo liriko velja: intimum ineffabile, »najnotrišnje je neizrekljivo«. V knjigi Smrt lirike? je »lirično pesem« oziroma liriko sploh opredelil za »jezik sebstva«. To ni jezik, ki bi ga na vse viže govorilo sebstvo. Lirika je jezik sebstva v tem smislu, da k sebstvu šele prodira. Ta jezik k sebstvu nosi »lirično občutje«. To je lirikovo občutje lastne biti, in čeprav je zmeraj hipno, je občutje tistega življenja, ki edino stoji nasproti minevanju, tistega »sem« v najgloblji notranjosti, ki je, če se ga izreče, najnavadnejši in najabstraktnejši predikat.

1/5