Pater Pij in deček na pragu smrti

Ko je sedemletni Matteo Pio Colella januarja 2000 zbolel, sprva ni kazalo, da se bo družina znašla pred tako hudo preizkušnjo. Toda njegovo stanje se je hitro slabšalo. Sprejeli so ga v bolnišnico v kraju San Giovanni Rotondo, kjer so ugotovili hudo meningokokno okužbo. Odpovedovati so mu začeli organi in padel je v komo. Njegova mama Maria Lucia je odšla molit na grob patra Pija.

Bolnišnica, v kateri so zdravniki reševali dečkovo življenje, je nastala prav na pobudo tega svetnika. Pater Pij iz Pietrelcine (1887–1968), s krstnim imenom Francesco Forgione, je bil italijanski kapucin. Večino življenja je preživel samostanu San Giovanni Rotondo. Ljudje so prihajali k njemu k spovedi in po nasvet; včasih je ure in ure poslušal njihove stiske. Sam je poznal bolezen in trpljenje. Na telesu je nosil vidne stigme, znamenja Kristusovih ran.

Ljubezen patra Pia do bolnikov je dobila otipljivo podobo v bolnišnici z imenom Hiša lajšanja trpljenja.

Njegova ljubezen do bolnikov je dobila otipljivo podobo v bolnišnici Casa Sollievo della Sofferenza, Hiši lajšanja trpljenja, odprti leta 1956. Molitev in skrbno zdravljenje sta imela v njegovem življenju svoje mesto. »Molitev je ključ, ki odpre Božje srce,« je govoril. Prav takšno zaupanje je vodilo mamico sedemletnega Mattea, ko je prosila za svojega otroka.

Matteo je po okrevanju pripovedoval o nenavadnem srečanju. V pogovoru za katoliško agencijo ACI Prensa je povedal, da je med komo v sanjah na svoji desni videl patra Pija, na levi pa tri angele. »Rekel mi je, naj me ne skrbi, ker bom kmalu ozdravel,« se je spominjal.

Deček je ozdravel. Zdravniška presoja v postopku za razglasitev patra Pija za svetnika je njegovo okrevanje ocenila kot hitro, popolno, trajno in znanstveno nerazložljivo. Cerkev je ozdravljenje priznala za čudež na njegovo priprošnjo, Janez Pavel II. pa je Pija 16. junija 2002 razglasil za svetnika.

Matteo je povedal, da mu je pater Pij blizu kakor dedek, ki se mu lahko zaupa.

Pozneje je Matteo povedal, da mu je pater Pij blizu kakor dedek, ki se mu lahko zaupa, kar je čudovito povabilo, da smo tudi mi s svetniki domači: lahko jih prosimo, naj pri Bogu molijo za nekoga, ki ga imamo radi.

Šarbel in jutro novega upanja

Sveti Šarbel (1828–1898), libanonski maronitski menih in duhovnik, je zadnjih 23 let svojega življenja preživel v samoti pri samostanu v Anaji. Že kot otrok je med pašo odhajal v bližnjo votlino in molil pred Marijino podobo. Tam je našel svoj prvi kraj samote. Njegove dneve so napolnjevali molitev, maša in fizično delo. Umrl je na sveti večer; sv. papež Pavel VI. ga je leta 1977 razglasil za svetnika.

Libanonski kovač Iskandar Obeid po poškodbi leta 1937 na desno oko ni več videl. Trinajst let pozneje je obiskal Šarbelov grob. Po ohranjenem pričevanju se mu je nato v sanjah prikazal sveti menih in mu v obolelo oko nasul prašek. Ko se je prebudil, je najprej prosil za Šarbelovo podobo. Pokril je zdravo oko in sliko z drugim očesom videl povsem razločno. Ozdravljenje so preverili zdravniki, Cerkev pa ga je priznala v postopku za Šarbelovo razglasitev za blaženega leta 1965.

Libanonski kovač Iskandar Obeid po poškodbi na desno oko ni več videl, dokler ni trinajst let pozneje obiskal Šarbelovega groba.

Še bolj znana je zgodba Nohad El Šami, matere dvanajstih otrok. Januarja 1993 je pri petinpetdesetih letih ohromela po levi strani telesa. Po vrnitvi iz bolnišnice je potrebovala oskrbo domačih. Njen sin je šel molit k Šarbelu v Anajo. Nohada je pričevala, da je 22. januarja v sanjah ob postelji zagledala dva meniha. Šarbel se je dotikal njenega vratu, kakor da jo operira, drugi pa jo je podpiral z blazino. Ko se je zbudila, je na vratu opazila dve rani in ugotovila, da spet lahko premika ude in hodi.

Pripovedovala je še o naslednjih sanjah, v katerih jo je sv. Šarbel povabil, naj vsak mesec dvaindvajsetega obišče njegovo puščavniško bivališče in se udeležuje maše. »Operacijo sem opravil zato, da bi ljudje videli in se vrnili k veri,« ji je po njenem pričevanju dejal. S to njeno zgodbo so povezana še danes živa zelo obiskana mesečna romanja v Anajo.

Čudežna uslišanja »v sanjah« na priprošnjo teh dveh izjemnih svetnikov lahko okrepijo tudi našo vero in nas spodbudijo, da najdemo več časa za molitev. Morda zvečer odložimo telefon, preberemo kako stran iz življenjepisa sv. Pija ali sv. Šarbela in po imenu in priimku na njuno priprošnjo izročimo Bogu človeka, ki trpi.

Članek je bil objavljen v reviji Božje okolje (5/2026). Spremljajte spodbudne misli iz Božjega okolja na Facebook profilu Verujem.