Niti ob zapuščini se nista mogla sporazumeti in domačija je ostala nerazdeljena. Na pol bo šla kmalu sama od sebe, ker ni nikogar, ki bi mogel trmoglavca spraviti k pogovoru. Ne popusti ne eden ne drugi. Hiše ne potrebujeta in tudi njuni otroci so se razporedili drugače, onadva pa trmarita in vztrajata in gojita vsak svoje zamere skozi desetletja. 

Ne popusti ne eden ne drugi. Trmarita in vztrajata in gojita vsak svoje zamere skozi desetletja.

Toda oba sta kristjana, hodita celo v isto cerkev, k isti maši, potem pa stojita pred cerkvijo vsak v svojem krogu sosedov, kot da se ne vidita. Res krščansko! Kako neki slišita Božjo besedo: »Če ima tvoj brat kaj proti tebi, pusti svoj dar pred oltarjem, pojdi in se najprej pomiri z njim, potem pa se vrni …«

Ta zgodba pa je samo žalosten, na zunaj viden primer, kaj delajo zamera, sovraštvo in trma. Nesmiselnost podirajoče se hiše me vabi, da pregledam svoje srce, kje se v kakšnem kotu skrivajo nepremagane zamere in nepozabljene krivice, ki so mi jih storili drugi – in kam sem skrila grenke spomine na krivice in grdobije, ki sem jih storila jaz in čakajo, da jih priznam sebi in drugim in se zanje opravičim … 

Da bo srce brez zamer čisto in lahko kot peresce! Kajti zamere v srcu so kot strup preteklosti, ki razjeda sedanjost in ko si obredno izrečemo pozdrav miru, naj bi bil stisk roke namenjen vsem bratom in sestram in sploh vsem ljudem, kajti ne moreš z nepospravljeno preteklostjo prositi Boga za mir srca, niti ga ne moreš deliti drugim.

Ne moreš z nepospravljeno preteklostjo prositi Boga za mir srca, niti ga ne moreš deliti drugim.

Včasih si slikovito predstavljam, kako ob smrti stopa človek po strmini navzgor k Stvarniku, da bi prejel večni mir in radost, pa ga na nebeških vratih sv. Peter ustavi: »Ej, kaj pa tovoriš v tej malhi, da tako sopihaš? Pa ne da se hočeš pretihotapiti v nebesa s kakšno zamero na hrbtu? To pa ne bo šlo!« In si zamislim, kako uboga duša teče nazaj dol in išče sovražnika, da mu odpusti in ga prosi odpuščanja, preden se lahko končno zmuzne skozi nebeška vrata … 

Take pravljične podobe si izmišljujem za otroke, pa bi bilo treba tudi nam odraslim kdaj potrkati po čelu in nam povedati kaj tako preprostega, česar še otroci razumejo, v trmaste, preponosne glave odraslih pa ne gre … Res je Jezus rekel, da če ne boste kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo, ampak prav gotovo ni mislil, da lahko ohraniš neukročeno otroško trmo in kuhaš zamere do smrti.

Članek je bil objavljen v reviji Božje okolje (5/2026). Spremljajte spodbudne misli iz Božjega okolja na Facebook profilu Verujem.