Nekateri vstopijo zaradi umetnosti, drugi zaradi razgleda ali kratkega oddiha. Toda v svetem prostoru jih lahko pričaka tudi nekaj, česar niso načrtovali: tišina, molitev, človeška bližina in dotik Boga.

Kakor v uvodniku v novo številko tednika Družina razmišlja naš novinar Igor Vojinovič, po srednješolski izobrazbi turistični tehnik, jih morda ne pripeljejo le vodniki, agencije in spletni portali, ampak jim cerkveni prag skrivoma odpre sam Gospod.

Lepota, ki odpre srce

Piranski župnik Zorko Bajc deli svoje bogate izkušnje in opaža, da mnogi obiskovalci po ogledu zanimivega muzeja in čudovite cerkve ostanejo v tišini, nekateri molijo, nekateri pa iz svetišča pridejo objokani. Pri sv. Juriju ne želijo ponuditi le podatkov o zgodovini in umetninah, ampak stik s svetim. Ob gotskem Križanem, podobi sv. Jurija ali osmerokotni krstilnici župnik obiskovalcem odpira tudi vrata v simboliko vere. Bajc je prepričan, da je treba človeka najprej spoštovati in nevsiljivo odpreti za presežno. Včasih pastoralna priložnost pride nepričakovano: starejši Američan s križarke je tik pred mašo nujno prosil za spoved – in maša je zaradi njega nekoliko počakala.

Zorko Bajc je župnik v Piranu. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Dobrodošel, ne le opažen

Tudi v ljubljanski stolnici nekateri turisti hitro fotografirajo in odidejo, drugi pa obstanejo, sedejo v klop ter se zatopijo v premišljevanje ali molitev. K temu pripomorejo lepota baročnega prostora, koralna glasba v ozadju in občasna orgelska izvedba v živo. Ključno pa je nekaj preprostejšega: da se obiskovalec počuti sprejetega, da dobi odgovor in domov ne odnese le podobe umetnin, ampak tudi spomin na prijaznost kristjanov.

Iz turistov in tujcev nastane občestvo

V cerkvi sv. Jožefa na ljubljanskih Poljanah goste pogosto nagovori prav praznina mogočnega prostora. Jezuit p. Damjan Ristić jih rad vpraša, od kod prihajajo in kako se v cerkvi počutijo. Tako se začne pogovor o Bogu, življenju in zgodovini svetišča. Pri angleški maši pa se turisti pridružijo mednarodnemu občestvu, po njej še agape – in nenadoma niso več tujci, ampak gostje, bratje in sestre.

Kaj lahko Cerkev stori, da obiskovalec ne odide le z novim selfijem, ampak z vprašanjem, ki ostane v srcu? In kako lahko k temu prispeva vsak vernik? Odgovore, presenetljive izkušnje in konkretne pobude preberite v rubriki Aktualno v 29. številki tednika Družina.