Pišem med počitnicami, ko se misli umirijo in tišina dobi poseben pomen. V sobi, kjer je edini zvok pritajeno brnenje računalnika, se rojeva nekaj novega. Ne gre za zunanji blišč, temveč za prostor tihega ustvarjanja. Tam, kjer um in srce sodelujeta v iskanju resnice, nastaja znanost, prežeta z vero v smisel, upanjem v presežnost in ljubeznijo do Resnice.

V tej notranji tišini sredi dopoldneva prsti levice po tipkovnici oblikujejo stavke. Ime ostaja neizgovorjeno. Obraz ni razpoznaven. Besede, ki nastajajo, nosijo nevidno moč, ki presega meje telesa. Lepota, ki jo vidi le Bog. »Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno« (1 Kor 1,27).

Znanstveno delo, rojeno v samoti, ni hladna analiza, ampak pogosto dejanje vere. Vera, da je smisel več kot številke, statistika, metodologija. Upanje, da tudi nevidno enkrat zasveti. Ljubezen do vprašanj, ki še nimajo odgovor...