Ko vidiš blagoslove, se vere oklepaš

Družina Jurečič domuje na pobočju nad reko Krko, med dolenjskimi vinogradi in zidanicami, s čudovitim razgledom in veliko miru. Bernardka in Lovro bosta v maju praznovala tretjo obletnico poroke. Sta starša deklicama Mojci in Tinki, ki sta na svet prijokali z razliko enega leta in petih dni. Čeprav sta oba obiskovala Škofijsko klasično gimnazijo, sta se vajini poti križali kasneje. Kako sta se spoznala? BERNARDKA: Lovra se sicer spomnim iz srednje šole, a najina zgodba se je začela kasneje. Julija 2021 je imel moj brat Peter novo mašo in sem mu kot sestra pri maši pred oltarjem izročila novomašni križ. Takrat me je Lovro opazil. LOVRO: Pri maši sem bil čisto po naključju. Petrov ceremoniar me je prosil, da za darilo izdelam nož. In, vesten, kot sem, sem nož delal še v soboto zvečer, zato mi ni preostalo drugega, kot da ga v nedeljo nesem na slovesnost. Ker sem bil že tam, sem šel še k maši. Tam sem jo zagledal in takoj povprašal, kdo je. Potem sem iskal način, kako bi navezal stik z njo in jo čez kakšna dva tedna spraševal, kdo je naredil križ. A moji nameni so bili povsem drugi. Kaj vaju je najbolj pritegnilo na drugem? BERNARDKA: Na začetku sva se veliko pogovarjala in hitro sva začutila, da sva si všeč in imava veliko skupnih želja. Ker sva živela vsak na svojem koncu Slovenije, so bili skoraj vsi zmenki pohodi v hribe, kjer sva imela čas za pogovor. Naslednje poletje sva v pripravi na poroko šla na Camino. Lovro si je tega želel že dlje in je navdušil še mene. Hodila sva 18 dni, potem sva šla še za nekaj dni na Portugalsko. Za naju je bilo to zelo koristno, saj sva se drugače videvala bolj ali manj le med vikendi. Na Caminu sva se zelo veliko pogovarjala, iskala vprašanja, ki se jih sama ne bi spomnila. Cela izkušnja te pripravi do tega, da se razkriješ tak, kakršen si. V jamranju, vročini, bolečinah … LOVRO: Prvih deset dni se mogoče še lahko pretvarjaš, potem ne zdržiš več. Oba sva čutila, da si želiva čim prej zastaviti resno skupno pot in si ustvariti družino. Tako sva hitro prešla k pomembnim temam in videla, da se glede bistvenega, kot so vera, družina, želje, zelo strinjava. Je med hojo prišlo tudi do kakšnega nesoglasja? SOGLASNO: Seveda (smeh). BERNARDKA: A sva bila sama, sredi ničesar prisiljena zadevo hitro rešiti. Seveda so bili trenutki tišine, ko sva čutila, da nekaj ni v redu. A nobeden od naju ni tak, da bi šel naprej in drugega pustil samega, zato sva postopoma vse zgladila. Nekako naju je to naučilo reševati konflikte, bile so prve izkušnje. LOVRO: Camino je bil za naju naložba v odnos, ki se je ravno začel razvijati. Zdelo se nama je, da če sva to dobro prestala, naju ni treba biti strah za naprej. Skupno življenje sta začela v zidanici. Kako je potekala prenova? LOVRO: Vikend je od mojega dedija in sva ga skupaj začela počasi prenavljati še pred najino zaroko. Ko sva z Bernardko potrebovala dom, sva imela veliko srečo, da se je dedi strinjal, da zidanico preuredimo, da bo lahko služila za bivanje. Nekaj je bilo treba pozidati, zamenjati streho, marsikaj zbrusiti, pobarvati, izolirati ... BERNARDKA: Ob poroki je bilo minimalno urejeno, da sva se lahko vselila. Zdaj sproti še urejamo. Veliko je bilo zanimivega dela, ki ga pri novem stanovanju ni. Pri novogradnji so koti pravi, tla ravna ... tu pa sva morala biti kar iznajdljiva, kako vse probleme rešiti. LOVRO: Oba sva taka, da želiva stvari narediti sama. Kakšen kos pohištva sva kupila, a večino sva naredila sama. Za to je bilo potrebnega več časa. A sem vesel, da delamo postopoma in imamo vsak mesec kaj novega. BERNARDKA: Nama osebno izdelki lastne izdelave in iz naravnih materialov ustvarjajo pravi, topli dom. Ste sredi vinograda, ki ga tudi pomagate urejati. Kaj vama pomeni živeti v stiku z naravo? LOVRO: Če moraš kositi, pleti vrt … moraš to rad početi. Ceniva, da imava svoj vrt, domačo čebulo, solato. BERNARDKA: Oba sva vajena takšnega življenja. Čeprav prihajam iz Ljubljane, smo živeli na mestnem obrobju, kjer smo imeli malo kmetijo. Obema je blizu stik z naravo, da greš lahko kadarkoli v gozd in doma pridelaš hrano. LOVRO: Tudi kokoši bomo še imeli, le pred lisico jih bo treba dobro ograditi. Bernardka, kako ste doživeli selitev z obrobja prestolnice na obrobje države? BERNARDKA: Šele zdaj sem ugotovila, kako sem bila v Ljubljani blizu vsemu. Kamorkoli sem prišla s kolesom ali javnim prevozom, tu pa za vsak premik potrebujem avto. A največja sprememba je bila ločitev od družine, od družbe, ki jo tu težko najdem, in od zelo dejavne župnije. Gremo pa pogosto v Ljubljano, tudi zato, da imata Mojca in Tinka stik tudi z mojo družino. LOVRO: Velika razlika je, da v naši župniji v Podbočju skoraj ni mladih v cerkvi. Po birmi je drastičen upad in le redko kdo se vrne, ko ima svoje otroke. BERNARDKA: Pogrešam dejavno, mladih polno župnijo. Se pa trudiva, kolikor se le da, da sva aktivna, in upava, da bova z zgledom še koga pridobila. Oba sva pevca, smo redno na koru. Sama sem tudi organistka, a zaradi deklic je to trenutno na pavzi. Menda je celo župnik deklici pohvalil, da sta pogosto pri maši in da sta prišli »pripravljeni« k svetemu krstu. BERNARDKA: (smeh) Res je. Sicer smo ju čuvali, da nismo šli prezgodaj od doma. Župnik nas je vajen, smo pa skorajda edina družina, ki pride z dojenčkom. Meni bi bilo všeč, če bi slišali še kakšnega drugega malčka. Tako bi lažje sprejela, da je otroški jok in blebetanje nekaj normalnega. LOVRO: Rada greva k maši, tudi med tednom. Mene je v obdobju, preden sva se z Bernardko spoznala, vleklo nazaj k veri in sem vsakič po obhajilu pred Marijinim oltarjem molil za bodočo ženo. V istem času je tudi Bernardka prosila za bodočega moža. Ko vidiš, da je vera velik del tvojega življenja, ko vidiš konkretne blagoslove, darove in milosti, ki si jih deležen, se tega oklepaš. BERNARDKA: In tudi Mojci in Tinki bi rada vero predstavila kot nekaj lepega in ju že zdaj navadila na sveto mašo. Obema je blizu obrtniško delo. Lovro, kako ste se izučili za kovanje in zlatarstvo? LOVRO: Kovač je bil že moj pradedek in tudi dedek, imeli smo delavnico z ogromno opreme. V njej sem se znašel v letu premora med študijem. Nekaj me je naučil dedek, veliko pa YouTube. Dokupil sem še nekaj opreme in začel delati. Počasi je raslo, naročila so prihajala in videl sem, da bi se od tega dalo živeti. Ker oblikovanje zlata ni dosti drugačno od železa, sem se naučil še izdelave nakita. Najlepše je izdelati poročne prstane za mlade, ker vsakič podoživljam najino poroko. Ste izdelali tudi vajina poročna prstana? LOVRO: Si ne bi odpustil, če jih ne bi. Bernardka, kako pa ste se vi navdušili nad šivanjem? BERNARDKA: Pri nas doma se je zelo spodbujalo ustvarjanje. Oče je slikar, pa tudi mama nas je spodbujala. Tako sem že zelo zgodaj začela s šivanjem, raziskovala način dela in kaj sešila zase. Ko se je poročila moja prijateljica, je padla ideja, da ji sešijem obleko. In sem jo. Kasneje sem jo še zase, za svojo sestro in še drugo prijateljico, zdaj jo šivam za Lovrovo sestro. Zelo uživam v tem, sešijem tudi kaj za najini punčki, na primer krstno oblekico. V kratkem času sta postala starša dvema hčerkicama. Kako sta obogatili vajino življenje? BERNARDKA: Oba si želiva veliko družino. Čudovito je gledati, kako rasteta, se učita in učita tudi naju. Všeč mi je, da sva imela po poroki nekaj časa zase, preden sta prišli, da sva se lahko privadila na zakonsko življenje. Potem se je hitro vse spremenilo. Da sem tako hitro po prvem porodu ponovno zanosila, je bil zame šok, težko sem si predstavljala skrb za dojenčico ob nosečniških slabostih in vrtoglavicah. A na srečo je bila druga nosečnost lažja. So pa ves čas kakšni izzivi. LOVRO: Otroci so blagoslov in to doživljava vsak dan. Mogoče sva se prav zaradi njiju začela bolj zavedati, da mora najin odnos ostati najbolj pomemben. Da sva pozorna, hvaležna, poskušava razumeti drug drugega. Pridejo prepiri, a jih sproti rešujeva. To je nekako nujno, da lahko dobro delujemo kot družina. Meni zelo ustreza, da sem samostojni podjetnik in lahko urnik prilagajam družini. Pa vseeno težko najdeva čas zase. BERNARDKA: Velikokrat ugotoviva, kako uživava v vožnjah do Ljubljane, saj obe spita in imava mir in čas za pogovor. LOVRO: Zato namenoma vozim počasneje, da dlje traja. Koristna je tudi zakonska skupina, kjer si pari podelimo težave in vidimo, da smo v podobnih situacijah in se jim lahko skupaj nasmejemo. Kako se pripravljate na praznovanje velike noči? LOVRO: Zdaj smo še v obdobju usklajevanja in oblikovanja praznikov v najini družini. Prihajava iz družin z različnimi tradicijami – zatakne se že pri tem, kdaj se jé žegen (smeh). Želiva si ustvariti lepe in močno doživete praznike, da si ustvariva običaje, ki bodo ostali otrokom v lepih spominih. BERNARDKA: Čeprav ne najpomembnejši, a vendar so pomembni tudi ti zunanji znaki praznikov. Potica, pospravljen dom, lepa obleka, vse to daje občutek pomembnosti praznika.

Dostop do članka (47174)

Ko vidiš blagoslove, se vere oklepaš

Ko vidiš blagoslove, se vere oklepaš

Čeprav sta oba obiskovala Škofijsko klasično gimnazijo, sta se vajini poti križali kasneje. Kako sta se spoznala?

BERNARDKA: Lovra se sicer spomnim iz srednje šole, a najina zgodba se je začela kasneje. Julija 2021 je imel moj brat Peter novo mašo in sem mu kot sestra pri maši pred oltarjem izročila novomašni križ. Takrat me je Lovro opazil.

Pet bratov na Škofjeloškem pasijonu

Od trpljenja k odrešenju

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.