Kako to, da je kobilarna v Lipici, kjer so jo pred štirimi stoletji ustanovili Habsburžani, da so tu vzrejali konje za svoj dvor, postala ponos Slovenije, in kako je s tem ponosom in vlogo Lipice danes? O tem smo se pogovarjali z vodjo marketinga Kobilarne Lipica Aaronom Uazeuo.

Prvi vtisi v Lipici

Aaron Uauezo, Koprčan, ki je pred prihodom v Lipico delal v Ljubljani, se tako spominja svojega prvega delovnega dne januarja 2015: »Ko delaš v Ljubljani, si navajen na neprestani hrup in hitenje. Ko pa sem prišel v Lipico, sem se na parkirišču zavedel, da slišim ptičje petje. Ob poti do pisarne sta bila v ogradi dva žrebca, malo sem z njima poklepetal in sta me na nek način opogumila, da sem šel prvi dan v službo s pozitivno energijo. In to je prisotno še danes.«

Zelenje, mir in sproščenost začutijo tudi obiskovalci posestva Kobilarne Lipica.

Zelenje, mir in sproščenost začutijo tudi obiskovalci posestva Kobilarne Lipica. Tu so drevoredi, po katerih se kdaj pa kdaj pripelje kočija, maneže, v katerih jahači vadijo s svojimi žrebci, pašniki, kjer se pasejo črede belih lepotcev. Kdor pa si ogleda kakšno jahaško predstavo, spozna: narava se tu prepleta s kulturo in zgodovino.

Slovenska sled v zgodbi Lipice

Kobilarna Lipica je danes spomenik državnega pomena. Njena zgodba se je začela pred več kot štirimi stoletji, ko so Habsburžani iskali primeren kraj za vzrejo konj za svoj dvor. Iz propadajočega vaškega dvorca tedanjega tržaškega škofa je nadvojvoda Karel II. odkupil posestvo in zanj v Španiji kupil šest plemenskih žrebcev in 24 plemenskih kobil. »Težko govorimo o tem, da bi bili takrat Slovenci odgovorni za nastanek kobilarne. Lahko pa špekuliramo, da so bili odgovorni za delovanje kobilarne,« je dejal Uazeua.

Konje, ki so jih vzrejali v Lipici, so od nekdaj imenovali lipicanci. V nemščini so Lipizzaner, v angleščini Lipizzan, v italijanščini pa lipizzani. In katero ime bi lahko bilo bolj slovensko, saj naj bi ime Lipica nastalo, ker je bila v sosednji vasi Lokev gostilna Pr'lipci.

Konje, ki so jih vzrejali v Lipici, so od nekdaj imenovali lipicanci. FOTO: Arhiv Kobilarne Lipica

Kdaj je bilo v Lipici najbolj žalostno

Lipica je skozi stoletja doživljala številne vzpone in padce. Najdlje so tu gospodarili Avstrijci, a so vmes oblast prevzemale tudi druge sile – kdor si je pač prilastil naše ozemlje. »Največji padec Kobilarne Lipica je bil med drugo svetovno vojno, ko so celotno čredo odpeljali iz Lipice in se je Lipica izpraznila,« pripoveduje Uazeua. »Le kaj je Lipica brez konj?!« Takrat so lipicance odpeljali na Češko, posestvo pa je zavzel nemški vojaški stroj.

Uazeua je povedal, da so šli s konji na Češko tudi nekateri slovenski konjarji: »Obstajajo pisma priznanega konjarja Andreja Stoparja, v katerih je iz Češke domov pisal, kaj se dogaja s čredo. Tako da vidimo, da so Slovenci vedno čutili to vez z lipicanci. Tudi v času najbolj bridkega obdobja so še vedno skrbeli za te plemenite živali.«

Slovenci so tudi v času najbolj bridkega obdobja so še vedno skrbeli za te plemenite živali.

Po drugi svetovni vojni je Lipica prišla v jugoslovanske roke. »Takrat še ne moremo govoriti o Lipici kot o turističnem biseru,« pravi Uazeua. V Lipico se je vrnilo le malo konj. Šele z odločitvijo takratne vlade, da morajo vse državne kobilarne, ki imajo lipicance, prispevati genetski material za obnovo črede, se je stanje začelo izboljševati, je dejal.

Lipica v času Jugoslavije in razcvet turizma

V obdobju Jugoslavije je Lipica doživela pomembne mejnike. Leta 1958 je praznovala 400 let obstoja, kar je bil izjemen dosežek. »Takrat se je na hipodromu obnovilo marsikaj, država je kar veliko vložila v Lipico,« se spominja Uazeua. Lipica je bila v sedemdesetih in osemdesetih letih vključena v redni program osnovnih šol iz vse Jugoslavije, obisk pa je bil res množičen.

»Lipica je doživela svoj maksimum z vidika turizma ravno nekje v osemdesetih letih. Govori se o številki do 200 tisoč obiskovalcev na leto,« opisuje Uazeua. Takrat so izvajali tudi več predstav na dan, obiskovalci pa so prihajali z avtobusi iz vse Evrope.

Lipica je doživela svoj maksimum z vidika turizma ravno nekje v osemdesetih letih.

Obdobje devetdesetih je prineslo zatišje, predvsem zaradi vojne na Balkanu, ki je zmanjšala število obiskovalcev. A z rastjo slovenskega turizma po prelomu tisočletja je tudi Lipica znova začela pridobivati pomen. »Če izvzamemo obdobje pandemije, število turistov narašča. Trenutno smo nekje pri sto tisoč obiskovalcev Kobilarne Lipica na letni ravni,« pravi Uazuea.

Prebrali ste del članka, ki ga v celoti lahko preberete v reviji Praznična, poletje 2025. Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.