Leta 2020 je izdala prvi samostojni album Ali je še kaj prostora?, na letošnje gregorjevo pa je v SiTi Teatru predstavila drugega, Pomlad – pripoved o svetlobi in, kot pravi sama, novem rojstvu.

Njeno minimalistično, a življenja in topline polno glasbeno ustvarjanje se prepleta z likovnim: je avtorica ilustracij na omenjenem albumu, vodi likovne delavnice, sredi maja pa je v Kvartirni hiši v Celju odprla razstavo Kot dvoje dreves vsaksebi sredi trav. V pogovoru o najnovejšem glasbenem izdelku in o pomladi, času, o katerem pripoveduje, sva spregovorili tudi o vlogi umetnosti in njeni duhovni razsežnosti.

Kako je nastal album Pomlad?

Demo posnetki so se nabirali in »medili« več let. Namenoma nisem hotela izdajati singlov – hotela sem celovečerni izdelek, nekaj, kar ima daljši zven. Sem iz devetdesetih, ko smo še verjeli v albume, in vesela sem, da sem šla po tej poti: album vidim kot slike, razstavo, sestavljeno zgodbo – funkcionira drugače, kot bi skladbe vsaka zase. 

Namenoma nisem hotela izdajati singlov – hotela sem celovečerni izdelek, nekaj, kar ima daljši zven.

Pri bratu Galu Gjurinu sem posnela prvo skladbo Sonce, ki napoveduje naravnanost albuma: prežetost s svetlostjo, vedrostjo, pozitivo. A želela sem ohraniti kontrast, ravnotežje med estetiko lepega in grdega: v procesu dizajna naslovnice sem bila pozorna, da ni šlo čez rob – v kič.

Na ovitku albuma sem opazila posvetilo.

V ploščo je prišepnjeno, da je posvečena hčeri in možu: Hvala Rosi in Borisu, da je življenje lahko raj. To je bila prva misel, ki se mi je zapisala, ko je začela dobivati podobo. Življenje je lahko raj, če si s tako lepim človekom – lepimi ljudmi.

Ključnega pomena za moje ustvarjanje pa je seveda tudi ekipa sodelavcev: brat Gal kot redni sodelavec in zasedba, s katero nastopam: Dejan Lapanja, Uroš Rakovec, Žiga Golob, Danijel Bogataj, Blaž Celarec so omogočili čudovitost te plošče, kot soustvarjalci in soavtorji, brez njih se ne bi dalo.

Kaj v konceptu pomladi je tisto, kar te tako nagovarja?

To je rojstvo, preporod. Tudi popek rastline se mora potruditi, da se prebije ven. Ne govorim o agresiji, ampak boriti se mora. Moja asociacija na rojstvo je nekaj cikličnega, novo obdobje, nekaj, kar se začne, prerine, je del tebe, je nekaj svetlega. Rojstvo sem vedno dojemala tudi metaforično, v umetniškem pogledu. Ta koncept se je v meni prebujal morda že v srednješolskih časih, ko se me je dotaknilo Botticellijevo Rojstvo Venere – lepota te slike mi je dala navdih, ki se je nalagal skozi leta in res zaznamoval moj pogled na lepoto.

Na letošnje gregorjevo je v SiTi Teatru predstavila drugi album, Pomlad – pripoved o svetlobi in, kot pravi sama, novem rojstvu. FOTO: Ana Črešnar

Poskušam zasledovati pojme našega arhitekta Ivana Vurnika: zanima me klasično, nadčasno, univerzalno, transcendentno. Ljudje smo lepe stvari izdelovali, preden smo začeli hoditi na fakse za lepoto. Nekdo je vzel kamen in izdelal Willendorfsko Venero. Podobno se vede otrok: razmišlja, da bi za nekoga storil nekaj lepega, nekomu nekaj narisal, in s tem pušča sled.

Je dovolj, da ustvarimo nekaj, kar je samo lepo?

Ustvariti nekaj lepega bi moralo biti dovolj, vsaj sebi pravim tako, a odgovor je lahko tudi ne. Je dovolj, da gledam risbe rožic? Včasih tudi ne. Umetnost je težko razumeti. Če bi imela definicijo, ne bi bila odprta za neskončno možnosti in inovacij, zato definicije ne more imeti. Saj obstajajo parametri za kakovost in podobno, a vseeno je arbitrarna, odprta. Na primer: risba zvončka lahko funkcionira ali pa ne – mislim, da je stvar občutka in poguma, duha, ki ga imaš v sebi: kaj bi rad povedal, kaj bi dal, kdo si, to je pri umetniku prvo, ne more se ločiti od dela in to je za delo veliko bolj nosilno kot tehnične prvine. Lahko ni tehnično popolno, a če se bo dotaknilo duše, ga bomo sprejeli.

Umetnik je najprej človek in potem ustvarjalec.

Kaj zate pomeni biti umetnik?

Umetnik je najprej človek in potem ustvarjalec. Umetnost pa mora nujno biti svobodna in nujno odgovorna, to dvoje je nerazdružljivo. Svoboden si, da ustvariš karkoli pod tem soncem, in ker si iz nič nekaj naredil, si malo božji. To je noro, lahko tudi zastrašujoče, svobode ni vsak sposoben. Vedno pa se odnos umetnika do njegovega poklica prepleta z odnosom do življenja – nisem še videla ustvarjalca, pri katerem ne bi ob njegovem delu opazovala njegovega karakterja, narave.

Poletna koncerta Severe Gjurin z zasedbo:
• 1. 8., Gornja Radgona
• 29. 8., Most na Soči

Celoten intervju si lahko preberete v reviji Praznična, poletje 2025. 
Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.