Ko se usedeš v njeno naročje, se čas ustavi. »Velik privilegij je živeti v tej hiši,« pravi njena sedanja prebivalka in potomka prvih lastnikov Nika Logar, »prav zato, ker ima toliko zgodb in se ji vidi, da je živela res polno življenje.«

Vas ali mesto, češnje ali bloki

Ampak najprej razjasnimo: Črnuče, kjer vila Črnučara stoji, nekoč sploh niso bile del Ljubljane, bile so vas. »Sava je bila meja, ta del Črnuč je spadal celo pod Kamnik,« pove Nada, sestrična Nikinega očeta, ki je v tej hiši preživela svojo mladost, zdaj pa je njena solastnica. »Tudi med vojno je bilo tako razdeljeno: tukaj je bila Nemčija, tam pa Italija, meja je šla po savskem mostu. Nikoli nismo rekli, da gremo »v mesto«, vedno smo hodili v Ljubljano. In tole je bila zadnja hiša v vasi: tu naprej so bili samo travniki, polja, nobene industrijske cone.«

Ko zdaj sedimo na bujno cvetočem vrtu, okrog nas pa so sami betonski bloki, si res težko predstavljamo, da so Nikini prastarši tu med vojno še pasli kozo. FOTO: Jana Jocif

Ko zdaj sedimo na bujno cvetočem vrtu, okrog nas pa so sami betonski bloki, si res težko predstavljamo, da so Nikini prastarši tu med vojno še pasli kozo. Kdaj so izginili vsi travniki, vrtovi, drevesa? Nika pove, da se je še v zadnjih desetih letih okolica tu res močno spremenila. »Še pred tremi leti, ko sem se preselila sem, ni bilo bloka tam zadaj. Tu vmes so bile velike smreke. Ko so jih požagali, sem bila besna. Res me jezi, da ljudje nimajo prav nobenega odnosa do urbanega zelenja. Takrat sem rekla Nadi, naj oni kar betonirajo, kolikor lahko, midve bova pa vrtnarili, kolikor lahko!«

O divji in marsikdaj nepremišljeni urbanizaciji nekoč vaškega okolja spregovori tudi Nada: »Ko so prodajali to sosesko, kjer zdaj stojijo bloki, so ji dali ime Pod češnjami. Tu zadaj je namreč stala ogromna češnja, ki je vedno bujno cvetela in bogato obrodila. Ko so začeli graditi bloke, so najprej podrli tisto češnjo. Na, pa gre naselje Pod češnjami, sem si rekla. Potem so sicer nasadili neke japonske češnje, da bi ime upravičili.«

Hiša sobivajočih generacij in različnih družinskih kombinacij

Hišo v Črnučah, pred katero sedimo, sta leta 1936 zgradila Nikina prastarša. »Samograditeljsko seveda, tako kot so takrat to delali,« razloži Nika. »Ob številnih prezidavah in predelavah so vedno na dan prišli različni stari materiali.« Hiša je bila večkrat predelana, tako kot so se spreminjale potrebe njenih prebivalcev. »Na začetku ni bilo v njej ne elektrike ne vode. Še zdaj je v njej samo ena mini neogrevana kopalnica. Tole tu je bil najprej kurnik, potem garaža. Moj oče se še spomni, kako so sami žgali apno, da so zgradili garažo za stoenko.«

Hišo v Črnučah sta leta 1936 zgradila Nikina prastarša. »Samograditeljsko seveda, tako kot so takrat to delali,« razloži Nika.

Za hišo je zelo značilno tudi to, da je v njej od nekdaj živelo več generacij in različnih družinskih kombinacij. Med vojno je praded pobegnil v Celovec in med vojno tam delal, prababica pa je ostala v hiši sama s tremi hčerami. Kmalu so jim v hišo naselili nemške vzgojiteljice, nato nekega oficirja s psom, po vojni pa partizane. »Babica jih je imela dobro pod komando. Nekoč jih je ozmerjala, da so slabo počistili po stanovanju, da pod posteljo ni pometeno. Pa je menda dobila odgovor: A pod krevetom mi ne gazimo!« v smehu pove Nada.

Praded se je po vojni vrnil. Leta so tekla in hčere so si začele ustvarjati družine. Ena od njih, Nikina babica, je zaživela v tej hiši skupaj z možem, ki se je priselil iz Kosez, in dvema otrokoma: Nikinim očetom in njeno teto. Čez čas se jim je pridružila še sestra Nikine babice s svojo hčerjo Nado. Z njimi pa je živela tudi prababica, medtem ko je praded že umrl.

Pri stari mami in atu v vili Črnučara

»Ko je moj oče odrasel, si je ustvaril dom v Kosezah. Jaz pa sem se nato vse otroštvo do male šole pazila pri stari mami in atu v Črnučah,« pove Nika. »Pravzaprav sva bili tu v varstvu obe s sestro, pa tudi bratranci in sestrične. Kot ena komuna smo bili. Vedno smo nekaj nabirali na vrtu ali redčili korenček. Mama Jožica je imela vrt res v 'nulo' obdelan in vedno je vedela, kakšno bo vreme naslednja dva dneva. Veliko je pletla, mi pa smo ji navijali klobke volne, ali pa nam je brala pravljice, ob katerih nikoli nisem hotela zaspati.«

Hiša je bila večkrat predelana, tako kot so se spreminjale potrebe njenih prebivalcev. FOTO: Jana Jocif

Nikin stari ata Franci je bil elektroinženir in pravi izumitelj. »V kleti je imel delavnico, kjer ga nismo smeli motiti. Z nekimi zvonci je bil povezan z zgornjim nadstropjem, da ga je stara mama lahko poklicala na kosilo. Naredil je recimo tole vetrnico in v dnevni sobi imam še vedno neko napravico, ki meri hitrost in smer vetra. Ko je že slabo slišal, je na zvonec na vrtnih vratih namestil rumeno alarmno luč, da jo je videl v hišo. Včasih se hecamo, da si je naredil smart home, še preden je bilo to moderno,« se smeji gostiteljica ob obujanju spominov. 

Ata Franci je bil tudi ljubiteljski botanik: »Ogromno sem se naučila od njega o naravi. Bil pa je tudi strasten zbiratelj stvari; z Dinosa je privlekel vse živo, nič se ni smelo vreči stran, marsikaj je naredil iz tega na novo. Hiša je bila res natrpana z vsem mogočim, ko sem prišla živet sem, da sem si morala prav izkrčiti svoj življenjski prostor.«

Prebrali ste del članka, ki ga v celoti lahko preberete v reviji Praznična, poletje 2025. Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.