Kočevska knjiga (626 strani), ki jo je uredil Mihael Petrovič ml., združuje umetnostna besedila, pričevanja ter zgodovinske, spominske in druge zapise o Kočevju in širšem kočevskem območju. To s svojstveno preteklostjo in usodo kraja na prepihu zgodovine v prenekaterem pogledu za marsikoga še vedno predstavlja skrivnostno, neznano in zamolčano pokrajino »tam nekje na robu Slovenije«, kjer si »podajata roko volk in medved«.

Strašna medvojna in povojna zgodba Kočevske

Kot nekdanji nemški jezikovni otok, ki se je obdržal vse do druge svetovne vojne, je Kočevska s svojim edinim mestnim naseljem še posebej zanimiva, tudi ker je njena zgodba zgodba dveh jezikovnih skupin v njuni medsebojni povezanosti in različnosti. Zelo jo je nato zaznamovalo obdobje med drugo svetovno vojno in po njej (odhod Kočevarjev, komunistično partizanstvo, ki je izkoriščalo obsežne kočevske gozdove, partizansko uničevanje Kočevja decembra 1943, komunistični »sodni« proces in pomori ujetnikov oktobra 1943, povojni pomori, uničevanje sakralne in kulturne dediščine, o zaprtem območju Kočevske Reke), poseben pomen pa je imela tudi v času osamosvajanja Slovenije.

Kočevsko knjigo je 13. februarja 2025 v prostorih Slovenske matice v Ljubljani predstavil avtor Mihael Petrovič ml. FOTO: Ivo Žajdela

Življenjski utrip Kočevja z okolico skozi čas

 Kočevska knjiga zato ob slovenskih vsebuje tudi besedila neslovenskih – nemških, čeških, hrvaških in srbskih – ustvarjalcev in sodobnikov, ki so se skozi stoletja tako ali drugače soočali s Kočevsko in njenimi posebnostmi, obenem pa odseva življenjski utrip Kočevja z okolico skozi čas. Več besedil je v slovenščino ob tej priložnosti prevedenih prvič, posamezna izvirajo iz doslej še neobjavljenih virov.

Kazalo

Simona Fajfar, Več kot sto besedil o Kočevski na enem mestu, Kočevje, Mihael Petrovič, Delo, 17. 6. 2025Ivo Žajdela, Zvonovi so utihnili, John Tschinkel, Kočevarji, Demokracija, 14. 10. 2010

1/4