Z njima je prvič prišel v Slovenijo njun profesor dr. p. Peter Lah, dekan Fakultete za družbene vede na Gregoriani, ki je tudi vodil somaševanje v župnijski cerkvi sv. Petra v Komendi, pridigal in prevajal pogovor z gostoma po maši ob 7. in 10. uri v župnijskih prostorih.

Napovedan je bil še obisk mehiškega duhovnika Josueja, ki v Rimu študira cerkveni družbeni nauk (socialno etiko), a je zbolel. V njegovi škofiji povzročajo velike težave preprodajalci mamil, ki ljudi izseljujejo in celo ubijajo.

Oba gosta in njunega spremljevalca p. Petra Laha, rojaka iz Suhadol pri Komendi, je na začetku maše pozdravil domači župnik p. Cristian, ki je s Simonom somaševal.

Komendski župnik p. Cristian Balint pozdravlja goste za začetku maše v župnijski cerkvi sv. Petra v Komendi. FOTO: Jožef Pavlič

P. Peter je v duhu prebrane Božje besede in navzočih misijonarjev v misijonsko obarvani pridigi zbrane komendske župljane spomnil, da »Bog potrebuje sodelavce«. Z oziroma na deželi, od koder prihajata br. Simon in s. Aurelie – Mjanmara in Burundija, je opozoril, da so tam kristjani »bogati v drugih razsežnostih in ne v denarju«, kajti obe državi sta siromašni, prebivalci pa so izkusili tudi hudo nasilje. Zato je prav, da jih denarno podpremo pri njihovem študiju, da postanejo duhovniki in redovnice, se nekateri po diplomi dalje izobražujejo, da dosežejo stopnjo magisterija oz. doktorata, potem pa se vrnejo, od koder so prišli in tam dalje delujejo.

Dr. p. Peter Lah, rojak iz Suhadol pri Komendi, je komendske župljane povabil k odpiranju vrat svojih hiš in srca drugim ljudem. FOTO: Jožef Pavlič

Navzoče komendske vernike je povabil, da naj znižamo zidove, ki nas ločujejo, se odpremo svetu, sprejemamo ljudi, kajti bolj ko se zapiramo, bolj smo sami. Ljudje smo takšni, da grabimo k sebi namesto da bi v duhu prve Božje zapovedi Ljubi Boga z vsem srce in z vso dušo in bližnjega, kakor sami sebe, služili drugim. To nas resnično spreminja. Zato svoje roke in srca odpirajmo drugim, se ne smemo zakrkniti pred njimi.

Moč za svoje duhovniško delovanje zavzemajo iz moči evharistije: (z leve proti desni) komendski župnik p. Criastian Balint, dr. p. Peter Lah in br. Simon iz Mjanmara. FOTO: Jožef Pavlič

Simon je svojo deželo Mjanmar predstavil s pomočjo filma in posnetkov, najprej pa navzoče vprašal, kaj vedo o njej? Odgovor je bil nem, kar je pomenilo komajda kaj oziroma nič. Povedal je, da je v njej kar 90 odstotkov budistov, kristjanov pa le 6 odstotkov. Spomnil je na državni udar, ko je vojska prevzela oblast, so bile številne žrtve med protestniki. Prej razmeroma dobro stoječa država (nekdanja Burma) z veliko voda, sicer pa ravninska, je začela nazadovati. Še posebej hudo je bilo na severu, kjer je vojaški režim močno preganjal ljudi. Žrtve so zlasti med muslimansko manjšino Rohingja.

Br. Simon nam je s pomočjo kratkega filma predstavil siromašni Mjanmar. FOTO: Jožef Pavlič

V njegovi škofiji je 64.000 katoličanov, 36 župnij in okrog sto duhovnikov. Da je postal duhovnik, je lahko študiral teologijo, se sedaj izobražuje v Rimu, sprejema kot posebni Božji blagoslov. Izobražuje se, kako dobro upravljati razne cerkvene ustanove; da bo lahko pomagal škofu, kjer ga bo potreboval. »Življenje je pri nas težko, upanje pa močno,« je povedal Simon. »Študij je najboljša investicija v prihodnost Cerkve v nerazvitih državah,« je za njim pojasnil p. dr. Peter Lah.

Tudi za s. Aurelio, ki prihaja iz burundijske družine z osmimi otroki in je članica krajevne redovne skupnosti. Okrog 500 jih je, delujejo v glavnem v domači državi, pa tudi že po Evropi, posvečajo pa se predvsem delu s sirotami, otroci in družinami, da živijo krščansko življenje.

S. Aurelie nam je približala nemirni Burundi. FOTO: Jožef Pavlič

Pomagajo župnikom na župnijah, zbirajo družine k molitvi in zavzetemu duhovnemu življenju, tudi k mesečnim duhovnim vajam. Sama živi v Italiji že devet let, pomaga v misijonski pisarni, ko je prosta, pomaga tudi p. Petru na Višarja. Spomnil je tudi na velike žrtve vojne, pravo klanje; ob tem pa pomen prizadevanja za mir. Za to smo posebej prosili Boga pri darovanjskih prošnjah; pa tudi, da bi nasilneži odstopili od svojih dejanj.

Profesor in dekan dr. p. Peter Lah (levo) je prevajal pričevanja o njunih deželah gostov iz Mjanmara in Burundija. FOTO: Jožef Pavlič

P. Peter je nazadnje izrazil upanje, da bi bilo zelo lepo, dobro in plemenito, če bi komendska župnija v prihodnosti podprla koga iz Afrike, Azije ali Latinske Amerike pri njegovem študiju v Rimu. To pomeni, da bi ga vzdrževala v času od odločitve za študij teologije do nove maše, mogoče tudi pri nadaljnjem študiju. Veliko zanimanje komendskih župljanov za srečanje z obema gostoma najprej v cerkvi, nato v župnijskih prostorih, kjer so vsem obiskovalcem zelo prizadevne članice Župnijske karitas Komenda postregle s čajem, kavico in pecivom, vliva upanje, da bo mogoče tudi kaj takega. Darove so tokrat namenili prav v ta namen. Tudi v smislu prve in druge Božje zapovedi ter zavedanju, kako so pri širjenju Božjega kraljestva pomembni duhovnik, redovnik in redovnica. V Evropi jih je vse manj, v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki pa vse več.

Ob vedno večjem pomanjkanju duhovnikov na »stari celini« se samodejno postavlja tudi vprašanje, kateri in od kod bodo prihodnji duhovniki v Komendi. Ali bodo mogoče, kot je že drugje po Evropi, iz držav zunaj nje? In še eno drugo vprašanje: ali jih bomo Komendčani sprejeli? P. Peter Lah je v govoru med mašo opozoril, da tudi Slovenija postaja misijonska dežela, Komenda misijonski kraj.

Zato je prav, da molimo za nove duhovne poklice tudi v naši župniji. Ljubljanski nadškof mons. Stanislav Zore pričakuje, da bo Komenda kmalu spet dala nove bogoslovce in duhovnike, ki bodo sledili dosedanjim. Nič pa ne bi bilo narobe, če bi katero od slovenskih župnij prevzel duhovnik Simon, a ga škof potrebuje doma. Tudi naš župnik p. Cristian je prišel od drugod, iz Romunije, je povedal p. Peter Lah.

Članice Župnijske karitas Komenda so postregle vsem obiskovalcem srečanja in pogovora z misijonarjema. FOTO: Jožef Pavlič

Komendski župljani smo zelo veseli in hvaležni ljubljanski nadškofiji, da ga je poslala prav k nam, ko je bil že določen za župnika v drugi župniji. Zelo je poživil pastoralne in druge dejavnosti, skrbi za lepo urejeno župnijsko svetišče in podružnične cerkve, je prijazen in spoštljiv do ljudi, jih ima rad, oni pa tudi njega. Kot se je videlo tudi pri Simonu iz Mjanmara in s. Aurelije iz Burundija.

Rimska študenta, duhovnik Simon in s. Aurelie, sta odšla iz Komende z najlepšimi vtisi in darovi župljanov. FOTO: Jožef Pavlič