Skupinska fotografija v mestni Loži v mestecu Kastav nad Reko. FOTO: Jožef Pavlič 

V spomin na ta milostni dogodek je slikar in duhovnik Stane Kregar na prošnjo takratnega komendskega župnijskega upravitelja Viktorijana Demšarja naslikal podobo Marije Pomagaj tudi za komendsko župnijsko cerkev sv. Petra. Danes se nahaja v kapeli pod zvonikom ob glavnem vhodu v to cerkev. Načrt za okvir slike je naredil arhitekt Lad. Gajšek, izdelal pa rezbar Aleks. Goetzl. 

Slikar Kregar je že prej na prošnjo Viktorijana Demšarja, takrat župnika in dekana v Ribnici, naslikal podobno sliko za ribniško župnijsko cerkev mučenca sv. Štefana. Prav to dejanje ga je med drugo svetovno vojno rešilo iz italijanskega zapora.

V cerkvi sv. Helene nas je pozdravila prijazna redovnica iz reda drinskih mučenk. FOTO: Jožef Pavlič

Na Trsatu je pel novo mašo Peter Pavel Glavar

Glavni razlog za sobotno romanje komendskih župljanov, 18. aprila, na Trsat pa je bila želja Ustanove Petra Pavla Glavarja (UPPG), da bi enkrat romali tudi v svetišče, v katerem je 17. septembra 1744 novo mašo pel duhovnik-rojak, po katerem je ustanova prevzela ime.

Župljani so v preteklosti obiskovali že številne kraje in župnije, povezane tudi z delovanjem največjega Komendčana, med drugim Lanžprež pri Mirni in Tunjice. Tokrat pa se jim je pridružil tudi sedanji Glavarjev naslednik v Komendi, župnik Cristian Balint. Organizacijo in vodenje romanja je skupaj z vodnico Ajdo Kljun prevzela izkušena agencija Aritours iz Maribora.

Po prihodu na Trsat sta nas s posladkom presenetila predstavnika Ustanove Petra Pavla Glavarja. FOTO: Jožef Pavlič 

Župnik Balint je že med potjo na Trsat z molitvijo rožnega venca in petjem velikonočnih pesmi romarje duhovno pripravil na srečanje s trsatsko Marijo. Na poti nazaj pa je v zahvalo njej in Mariji Pomagaj z Brezij, zmolil lavretanske litanije Matere Božje.

Da bi, kot prvi kristjani, videli, slišali in pomagali človeku v stiski

V nagovoru med mašo v starodavnem trsatskem romarskem svetišču je romarje iz komendske župnije povabil, naj po zgledu prvih kristjanov pomagajo ljudem v stiski: »Kot prvi kristjani bodite trdno povezani med seboj, imejte odprte oči za človeka v stiski. Ko ga vidite in slišite, pristopite k njemu in mu pomagajte. Moč, da boste to zmogli, zajemajte iz evharistije, povezanosti z Bogom in priprošnje Božje Matere. Živite in ljubite se kot Božji otroci!« Da bi to zmogli, so se Bogu in trsatski Mariji priporočili s posebno molitvijo na hrbtni strani njene podobice. 

Trsatsko Mater Božjo smo prosili zase, svojo družino, najbližje pa tudi za komendsko župnijo. FOTO: Jožef Pavlič 

Pri maši in v kapeli s čudodelno podobo trsatske Marije smo se posebej izročili v varstvo Božji Materi 

Vodnica Irena nas je najprej popeljala v kapelo s čudodelno Marijino podobo. FOTO: Jožef Pavlič 

Že med vožnjo na Trsat, še posebej pa tam, so prisluhnili vodnicama Ajdi in domačinki Ireni, ki sta predstavili, kako je na tem kraju nastala najstarejša hrvaška Marijina božja pot. Po legendi naj bi angeli leta 1291 sem prinesli sveto nazareško hišico, leta 1294 pa jo prenesli v italijanski Loreto.

V kapeli za oltarjem, najstarejšem delu sedanje bazilike, so si ogledali kopijo milostne podobe trsatske Matere Božje. Izvirno podobo, ki naj bi jo naslikal sam evangelist Luka, hranijo v samostanu. Za oltarjem z omenjeno podobo, nad katero čuječe bdijo Frančiškovi duhovni sinovi, v vdolbini hranijo tudi kamen iz votline Marijinega oznanjenja v Nazaretu. V sami kapeli pa so razstavljene umetniške slike, povezane s trsatsko Devico – od prihoda angelov svete nazareške hišice do priporočanja Božji Materi mornarjev v neurjih, saj je trsatska Marija tudi njihova zavetnica.

Za Marijinim oltarjem hranijo tudi kamen iz votline Marijinega oznanjenja v Nazaretu. FOTO: Jožef Pavlič 

To je po vsej verjetnosti storil tudi Peter Pavel Glavar, ko se je po srečno prestanem neurju med vožnjo z ladjo iz Italije, kjer je v prošnji za podporo pri svoji želji po mašniškem posvečenju posredoval njegov oče, komendator baron Peter Jakob de Testaferrata, tedanji papeški guverner v Ascoliju, izkrcal na Reki. Tam ga je senjski škof Janez Benzoni 14. septembra 1744 v cerkvi sv. Lovrenca pri Trsatu posvetil v mašnika. Pred tem mu je podelil tudi nižje redove in diakonsko posvečenje.

Marijina božjepotna cerkev na Trsatu je bila po mašniškem posvečenju najprimernejši in najlepši kraj za Glavarjevo zahvalno novomašno daritev, ki jo je namenil svojemu očetu. Komendator Testaferrata se mu je zanjo posebej zahvalil, ga imenoval za kaplana v Komendi ter mu hkrati zaupal v oskrbo tukajšnjo malteško viteško posest (komendo). 

Naš župnik Cristian Balint nam je pri maši posebej priporočil, naj imamo odprto srce in roke za ljudi v stiski. FOTO: Jožef Pavlič 

Ogled tretjega največjega hrvaškega mesta 

Po ogledu cerkve, v kateri je potekala maša, in po pripovedi vodnice Irene o začetkih trsatske Marijine božje poti – kako so zanjo že od vsega začetka skrbeli zemljiški gospodje, knezi Frankopani z otoka Krk, med njimi pa je knez Nikola I. sezidal prvo kapelo – smo si ogledali še slikarska dela švicarskega slikarja Serafina Schoena, člana Bosensko-hrvaške frančiškanske province. Med njimi so bile tudi upodobitve loretske Matere Božje, kapele z mnogimi votivnimi podobami.

Sledil je ogled križnega hodnika frančiškanskega samostana z upodobitvami Marijinega življenja in portreti predstojnikov samostana. Posebej smo se zaustavili tudi ob spominu na papeža sv. Janeza Pavla II., ki je Trsat obiskal 8. junija 2003; v njegov spomin so mu Rečani postavili lep spomenik.

Trsat je 8. junija 2003 obiskal tudi papež Janez Pavel II. FOTO: Jožef Pavlič 

Nato smo se podali v samo mesto Reko. Ne po prvotno načrtovanih 539 strmih stopnicah, ki vodijo iz Reke na Trsat, temveč z avtobusom, saj nas je čakal še ogled tretjega največjega hrvaškega mesta. Vodnica Irena nam ga je zelo nazorno in tudi duhovito predstavila – skupaj s svojo družinsko zgodbo ter zgodbo svojih prednikov različnih narodnosti, ki so živeli v več državah, katerih del je bila Reka.

Predstavila je tudi zgodovino mesta pred in med obema svetovnima vojnama, ko je bilo razdeljeno na Reko in Sušak (ločila ju je reka Rječina), ter kasneje v času Jugoslavije, ko sta bila združena v današnjo Reko (Rijeko), ki ji domačini pravijo tudi Rika.

Na Reki so živeli in delovali tudi znameniti Slovenci 

Ime ulice potrjuje, da je na Reki res deloval pisatelj Janez Trdina. FOTO: Jožef Pavlič 

Omenila je tudi Slovence, ki so živeli in delovali v mestu: Janeza Vajkarda Valvasorja – pokazala nam je njegovo grafiko mesta in Trsata iz leta 1689 –, jezikoslovca Matijo Čopa ter pisatelja Janeza Trdino, ki je bil celo ravnatelj reške gimnazije. Po njem je poimenovana tudi ena od mestnih ulic.

Cerkve, vključno s stolnico sv. Vida, zavetnika mesta, ter cerkvijo Marijinega vnebovzetja s poševnim samostojnim zvonikom, so bile žal zaradi opoldanske ure zaprte za ogled. Vodnica pa nam je pokazala fotografijo poznoantičnih mozaikov, odkritih na kraju, kjer smo stali pred omenjenim Marijinim svetiščem. Mozaike so kasneje ponovno prekrili z upanjem, da jih bodo nekoč predstavili pod steklom.

Stolnica sv. Vida. FOTO: Jožef Pavlič 

Videli smo tudi nekaj rimskih ostalin, med njimi antična mestna vrata. Večino teh so po drugi svetovni vojni uničili ob gradnji novih stavb na območju nekdanjih rimskih term in drugod po mestu. Sprehodili smo se še po živahnem Korzu, kjer je v tistem času potekala množična tekaška prireditev. Geslo mesta Reke je: »Mesto, ki teče« – in to je tisto soboto res dobesedno tudi veljalo.

Da je Reka res "mesto, ki teče", je potrdila množična tekaška prireditev. FOTO: Jožef Pavlič 

Mestece Kastav nas je očaralo s svojo lego nad morjem in številnimi pomniki  

Po ogledu Reke in »zasluženi« kavici smo se z avtobusom povzpeli krepko navzgor na obilno kosilo v prijetnem in zelo obiskanem gostišču. Po kosilu smo se odpravili še višje, približno 350 metrov nad morjem, v srednjeveško mestece Kastav z bogato zgodovino (na tem območju so pred Rimljani živeli Japodi), številnimi cerkvami in zgodovinskimi spomeniki.

Med njimi izstopa tudi vodnjak, v katerega so meščani leta 1666 vrgli izkoriščevalskega kapitana Frana Morellija. Da mesto še danes močno »kulturno diha«, potrjujejo tudi številne ustanove in dogodki: prva hrvaška knjižnica s čitalnico v Istri leta 1866, prvi istrski tabor leta 1870 ter Narodni dom iz leta 1886.

V ta vodnjak so meščani Kastava leta 1666 vrgli izkoriščevalskega kapitana Frana Morellija. FOTO: Jožef Pavlič 

Med cerkvami smo se, ker je bila odprta, ustavili v župnijski cerkvi sv. Helene na najvišji točki mesta, kjer nas je prijazno sprejela mlajša redovnica, članica reda, kateremu so pripadale drinske mučenke. Z zanimanjem smo si ogledali tudi ostaline nekdanje jezuitske cerkve, imenovane Crekvina, ki bi bila, če bi jo dokončali, zelo mogočna cerkev. Danes se na tem prostoru odvijajo kulturne prireditve.

Razveselil nas je tudi poročni sprevod po mestnih ulicah, v katerem je v ospredju pred ženinom in nevesto vihrala hrvaška zastava. Ob tem smo se nehote vprašali, kdaj bo tako tudi pri nas v Sloveniji, kdaj bomo tako narodno zavedni, kot Hrvatje. 

Ženinu in nevesti smo zaželeli srečo v zakonu. FOTO: Jožef Pavlič

Sklepne misli in vtisi romanja

Močno so nas pritegnili razgledi na Reko, bližnjo Opatijo, goro Učko, kvarnerski zaliv in otoke. Za spomin na romanje smo v mestni loži na Kastavu naredili skupinsko fotografijo. Okrepčali smo se še s kavico, nato pa se napotili proti domu.

Od Kastava smo se poslovili s pogledom na Kvarner, Opatijo in goro Učko. FOTO: Jožef Pavlič 

Veseli smo bili lepo izvedenega enodnevnega romanja, za katerega si želimo, da bi postal naša vsakoletna tradicija. Hvaležni smo bili za čudovito vreme, duhovno vodstvo župnika Balinta, nepričakovan posladek UPPG ter strokovno vodenje vodnice Ajde Kljun. Ob tem smo izvedeli tudi številne zanimivosti o delovanju pomembnih Slovencev na Reki in v njeni okolici, zlasti o Petru Pavlu Glavarju, pisatelju Janezu Trdini in slikarju Tonetu Kralju.

Čeprav smo bili romarji skupaj le nekaj ur, smo se hitro povezali v sproščenem druženju, smehu in tudi v molitvi. Veseli smo, da smo si vzeli čas, stopili iz vsakdana in se srečali drug z drugim. Ustvarili smo si lepe spomine. Ob naslednji priložnosti lepo povabljeni zraven – pot je lepša, ko jo delimo.