Zapri
Iskanje

Komentar: Človekove pravice kot religija ateistov

Branko Cestnik
Za vas piše:
Branko Cestnik
Objava: 16. 06. 2021 / 09:36
Oznake: Cerkev, Družba, Mnenja
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 05.07.2021 / 16:32
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Komentar: Človekove pravice kot religija ateistov

Komentar: Človekove pravice kot religija ateistov
»Ateizem odpira široka vrata v nihilizem.« FOTO: Tatjana Splichal
Vpliven brazilski teolog Enrique Camboěn, znan predvsem po delu Sv. Trojica kot družbeni model, se je v knjigi Odsotni Bog, ki vznemirja in izziva posvetil vprašanju sodobnega ateizma. Med drugim je prišel do zanimivega zaključka, ki ga je formuliral takole: »Človekove pravice so religija ateistov.«

Od Nietzscheja in Dostojevskega naprej vemo, da ateizem (»smrt Boga«) odpira široka vrata v nihilizem. Od Camusa naprej vemo, da se isti ateizem grozečemu žrelu nihilizma poskuša izogniti na način, da se »po religiozno« zateka k utopičnim in totalitarnim družbenim ideologijam.

Češ, Boga ni, praznina pa nas spet ne sme objeti, zato bo naš bog Družba, Narod, Država. Veliki totalitarni sistemi so propadali, ni pa propadla notranja potreba človeka zatekanja k neki totalni razlagi. Enrique Camboěn v skladu s tem ugotavlja, da se dandanašnji ateisti »po religiozno« zatekajo k človekovim pravicam.

Stvar je v tem, da vsi ljudje dobre volje, vključno s kristjani, človekove pravice povzdigujemo, poveličujemo in na nek način ne dopuščamo dvoma o njih.

Pomnimo, nepozabni pridigar človekovih pravic je bil papež sv. Janez Pavel II., zelo v ospredju so tudi pri sedanjem papežu Frančišku. Kaj je potemtakem drugače pri ateistih?

Pri mnogih ateistih ni nič drugače. Vera v človekove pravice in zavzemanje zanje je njihova spontana svetovnonazorska in moralna drža. Drugače je v bolj političnih in aktivističnih sredinah.

Te »po religiozno« razvijajo simbole in rituale, kot je denimo klečanje v javnosti v podporo gibanju BLM ali kot so procesije seksualnih manjšin. A do sem je še vse v redu. Problem je, ko začnejo svoje poglede dogmatizirati, s človekovimi pravicami ravnati kot z žvečilnim gumijem, svoje rituale pa vsiljevati vsem.

Še večji problem je, ko začnejo »po religiozno« določati apokaliptičnega nasprotnika človekovih pravic, nekakšnega političnega Satana, najpogosteje bi ga mogli imenovati Veliki fašist. Mirno in odločno zavzemanje za človekove pravice tako pristane v logiki splošne histerizacije in totalnega spopada.

Tudi na Slovenskem je opaziti, da se določene skupine, ki mahajo s praporom človekovih pravic, začenjajo obnašati, kot da so v apokaliptičnem transu, v sredini odločilne metafizične bitke med dobrim in zlim. Če nisi z njimi, si proti njim. Če dvomiš v njihovo naracijo, si pristaš Velikega fašista.

Camboěn je zapisal, da so človekove pravice religija ateistov. Pri tem ne problematiziramo ne človekovih pravic ne ateizma, problematiziramo pa pojem »religija«. Ateistom naj bodo človekove pravice »vodilo«, orodij religije pa naj se vzdržijo. Ker ne bodo znali z njimi. Saj so vendar ateisti, kajne?


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (25/2021).

Preberite še: 
- Komentar: Sveto sredi sveta
- Komentar: Družina, temeljna celica družbe in Cerkve?
- Komentar: Na napakah se učimo

Nalaganje
Nazaj na vrh