Že kot otroka me je prevzelo navdušenje nad bogoslužjem in bogoslužnim koledarjem. Ko sem nekoč za božič za darilo dobil žepni misal, sem bil presenečen, koliko dni v cerkvenem letu, za katere nisem prej še nikoli slišal, je imelo oznako praznik ali celo slovesni praznik. Mamo sem nič hudega sluteč pobaral, ali so v njenem otroštvu hodili k maši za praznik posvetitve lateranske bazilike, ki ga obhajamo ta teden. Seveda se mi je smejala. Od takrat sem si razbijal glavo, zakaj, za božjo voljo, je ravno ta bazilika tako pomembna, da naj bi njeno posvetitev praznovali po vsem svetu.

Avtor komentarja je zgodovinar, klasični filolog in teolog dr. Aleš Maver. FOTO: Tatjana Splichal

Preberite si več o lateranski baziliki.

Cerkev sama mi takrat ni bila več neznana. Nasprotno, ob mojem prvem obisku Rima leto ali dve prej je name naredila največji vtis. Morda predvsem zaradi bližnjih svetih stopnic, po katerih sem se kot mulc navdušeno povzpel. Ali pa zaradi mogočnih kipov apostolov in nekoliko skrivnostnega zadnjega počivališča papeža Martina V. Vendar niti tako ugodni vtisi niso pomagali, da bi jih lahko povezal s posebnim mestom Laterana v bogoslužnem koledarju. Stoletja so opravila svoje, papeži so se skoraj popolnoma premaknili v Vatikan in v zavesti vernikov je prestiž rimske stolnice, kar naša bazilika vendarle je, precej upadel. Oči so praviloma uprte v Petrovo cerkev. Da je njena, po nastanku nekoliko starejša »kolegica« pri vhodu označena kot mater et caput, mati in glava vseh cerkva sveta, rado pobegne iz misli.

Glavno pročelje lateranske bazilike. FOTO: Wikipedia/PanyGoff

Je pa vsakoletni praznik njene posvetitve dobrodošla priložnost za premislek o tem, kaj danes katoliškemu kristjanu sploh še pomeni Rim, katerega osrednja bogoslužna stavba uradno je. Pokojni in pogosto nenadkriljivo duhoviti profesor in prevajalec Andrej Capuder je nekoč zapisal, da s(m)o se Slovenci v preteklosti v današnjo prestolnico Italije kot sedež Cerkve vseskozi ozirali s skoraj pretirano bogaboječnostjo in se celo trudili biti bolj papeški od papeža. Veliki romanist je že vedel, o čem govori, a časi so se v 20. stoletju tudi spremenili (kot je ravno tako ugotavljal). Pobožna zagledanost v stol prvaka apostolov in njegovo mesto je v naši generaciji katoličanov redkejša ptica kot med predniki. Celo takrat, kadar ostaja nedotaknjena sinovska ali hčerinska vdanost možu, ki sedi na rimskem stolu. Zato je uporaba pridevnika »rimskokatoliški« dandanašnji bolj domena tistih, ki s Cerkvijo ne vedo kaj početi in ki bi nekako radi poudarili njeno zemeljsko, če že ne oblastniške narave. Kdor da kaj nase kot vernik, se nadležnega »rimskega« dodatka prejkone otepa. Pogosto mu velja kar za nezdružljivega s pojmom »katoliški«, saj ta vendarle nakazuje splošnost, ki ne more biti omejena z v svetovnem merilu le srednje pomembnim središčem.

Napis na baziliki se glasi: mati in glava vseh cerkva v mestu in svetu. FOTO: Wikipedia/Moguntiner 

A kar na prvi pogled deluje na moč razumno, je nemara zavajajoče. »Splošnost« se namreč izgubi v nedorečenosti in celo praznini, če ni v ničemer zakoreninjena. Da lahko kaj pove vsem, mora sploh imeti povedati kaj svojega. Seveda se to nekaj ni izvalilo v Rimu in se je tam na poseben način zgostilo zaradi kopice zgodovinskih okoliščin. A omenjeno ne zmanjšuje današnje vloge večnega mesta kot kraja, ki ima za nas posebno vlogo. In da, lateranska bazilika je zaradi te vloge vsaj malo stolnica za vsakogar med nami.

Komentar je bil najprej objavljen v 45. številki Družine.